24 pravljic, na koncu pa darilo

Pred nekaj leti sva si z možem v adventu izmenjaje brala pravljice iz knjige Božične zgodbe za 24 lepih večerov. Knjiga je izšla pri založbi Kres. Žal je že razprodana, sicer bi jo kupila za kakšnega nečaka ali nečakinjo. V tem adventu sem se odločila, da bom vsak dan (če le ne bo prišlo kaj vmes) od prve decembra do svetega večera objavila eno pravljico iz te knjige ter eno svojo čestitko. Saj vem, da jih vsi ne boste brali :) Pri svojem delu večkrat uporabim kakšno zgodbo ali pravljico, zato bo dobrodošlo predvsem zame, da jo bom lahko kar "snela" z neta in že uporabila. Če pa bom z njimi razveselila še koga med vami, toliko bolje.

Hm, je to zakonito? Kaj mislite? Če je narobe, seveda ne bom nadaljevala. Kakšne tožbe si res ne bi rada nakopala na glavo :)

Danes, na prvo adventno nedeljo začenjam z uvodno pravljico Agelček s kapico.

Na nebu je že ugašala svetloba dneva, ko je stari zajec skakljal čez travnik ob robu gozda in po trdo zamrznjeni zemlji praskal za hrano. Tu je pomomljal uvelo deteljico, tam je obgrizel razpadel štor.
Zahajajoče sonce je škrlatno obarvalo večerno nebo ...
Zajec se je ob tem spomnil davne zgodbe, ki mu jo je nekdaj pripovedovala babica pred božičem, da namreč angelčki v veliki nebeški peči pečejo piškote. Kar na smeh mu je šlo, ko je pomislil na to. Ali angelčki res pečejo piškote, zajec seveda ni vedel. S svojimi bistrimi očmi in tenkimi ušesi pa je opazil marsikaj, o čemer se drugim še sanjalo ni.
Čutil je, da je v zraku plavalo nekaj lepega in prav posebnega. In če je res dobro prisluhnil, je zaslišal tiho in skrivnostno zvončkljanje in petje: "Aleluja, aleluja ..."
"Hopla!"
Prav pred gobček starega zajca je v travo čmoknil majhen skuštran angelček. Na glavi je imel živorumeno kapico s cofkom.
Zajec je prestrašeno odskočil.
"Oprosti!" je ves nesrečen zaklical angelček.
"Tega res nisem hotel. Ampak pristajanje mi še ne gre!"
Potegnil si je kapico s cofkom čez ušesa in zaman poskušal očistiti rjavo packo prsti na svoji srajčki.
"Grom in strela!" se je jezil.
"Taka gnusoba! Misliš, da bi šla stran, če pljunem nanjo?" je vprašal zajčka.
"Nak," je odmajal presenečeni kosmatin. "Naj se lepo posuši, potem jo boš pa skrtačil!" je pametno svetoval, ko je spet prišel do sape.
"Prav, hvala!" se je vljudno zahvalil angelček.
"Pa naj se posuši." Sedel je k zajcu v listje.
"Prehladil se boš!" je menil stari zajec.
Malček je odkimal: "Ne bom se ne! Angelčki nikoli ne smrkamo!"
Pogledal je na levo, ozrl se je na desno ...
"Ali kaj iščeš?" je vprašal zajec.
"Ja," je odgovoril angelček, "pa res nekaj iščem.
Darilo. Darilo vseh daril. To darilo namreč ni za kogarkoli. To darilo je za ..."
K sebi je potegnil dolgi zajčev uhelj in vanj nekaj zašepetal.
"Čisto zares?" se je čudil stari zajec.
"In to misliš najti tu na Zemlji?"
"Točno tako!" je ponosno pokimal angelček.
"Vsako leto poleti nekdo izmed nas iskat darilo. In letos so izbrali mene. Si lahko misliš? Mene! Ampak na žalost je že presneto težko najti kaj novega. Veš mogoče ti za kakšno prav posebno darilo?"
Stari zajec si je potegnil uhlja čez oči. Če je bilo čisto tiho in temno, je namreč najlaže razmišljal. Naenkrat pa se mu je posvetilo in ušesa so se mu spet postavila pokonci.
"Že vem," je oznanil, "najbolj čudovito darilo bi bil sočen korenček!"
"Kaj? Korenje? Fuj!" je kriknil angelček.
"Zakaj pa ne?" je skoraj malo užaljeno vprašal zajec.
"Zame ni na vsem svetu nič lepšega!"
"Seveda, ker si pač zajec. Ljudje pa niso zajci. In radi imajo vse kaj drugega. Če iščemo darilo za nekoga, moramo dobro premisliti, s čim bi ga zares razveselili; takle korenček pa ..."
Stari zajec ga je prekinil: "Marsikdo bi bil debelega sočnega korenčka na moč vesel, če bi ga le dobil! Ti pač ne poznaš zgodbe o zajcu in korenčku, kaj?"
"Ne," je priznal angelček. "Prosim, povej mi jo!"
V napetem pričakovanju zanimive zgodbe so bile njegove oči velike kot cofek na živorumeni kapici.
"Zgodbe imam rad, veš! Celo bolj rad kot špagete iz sončnih žarkov ali oblačne poljubčke! Daj no, začni že!"
"Dobro, dobro!" se je namuznil stari zajec in se odkašljal.

In potem je začel pripovedovati prvo zgodbo ...
(Iz Božične zgodbe za 24 lepih večerov, Brigitte Weninger)

Dalje v sredo. Danes pa bom objavila še sliko tega, kar bom na božič podarila nekomu izmed vas, ki boste pod to objavo pustili komentar.




Tako dolgo sem že odlašala z bonbončkom. Rekla sem si, da bo ob drugi obletnici bloga, pa ob xy objavi, potem ob xy obiskovalcih :) Nič, naj bo božič tisti dan, ko bom podelila nekaj ustvarjalnega materiala in dva moja izdelka.

Vse, kar je potrebno, je to, da nekaj napišete pod komentar. Na svojem blogu (če ga imate) lahko omenite bonbonček, vendar ni pogoj.

Na fotografiji spodaj lahko vidite okvir. Zaenkrat je še prazen. Dopolnila ga bom, ko bom izžrebala in mi bo izžrebanec napisal, kaj želi. Lahko je kaj "punčkastega" kot je recimo Sarah Kay (podobno kot so te slike), ali kašna rožica (izbere lahko med 12 odtisi A Year of Flowers) ... Svečko v svečniku bom seveda menjala in dala neuporabljeno :)

Aha, še to: kje moram klikniti, da bo ta objava na vrhu do 25. decembra? Iščem in iščem, vendar ne najdem.