Voščilnica iz prejšnje objave je bila narejena z namenom sodelovanja v Craftalnici. Ta pa je nastala že nekaj časa nazaj. Naj bosta voščilnica in zgodba o nastanku pesmi Sveta noč nekakšno nadaljevanje prejšnjega zapisa na blogu.
Lisa Harkrader: ZGODBA O PESMI SVETA NOČ
Oče Jožef Mohr je sedel za orglami. Njegovi prsti so drseli prek tipk in poskušali iz njih izvabiti sozvočje. Globoko je vdihnil in pritisnil. Nič. Dvignil je prste in poskusil znova.
Oče Jožef je zmajal z glavo. Saj nima smisla. Piščali so zarjavele, ohišje splesnelo. Orgle so že mesece vzdihovale in sopihale ter postajale čedalje tišje, a upal je, da bodo zdržale vsaj toliko časa, dokler jih izdelovalec ne pride popravit. Prav na dan 23. decembra 1818 so orgle dokončno odpovedale. Cerkev sv. Nikolaja za Božič ne bo imela glasbe.
Oče Jožef je vzdihnil. Mogoče bi mu živahen sprehod izboljšal počutje. Ogrnil si je površnik in stopil v noč. Bela meglica je lebdela nad njim. Mesečina se je iskrila nad zasneženimi drevesi in hišami vasice Oberndorf. Gazil je po zasneženih ulicah do roba vasi in se vzpel po poti, ki je vodila v gore.
Visoko nad Oberndorfom je opazoval reko Salzach, ki se je valovala mimo cerkve sv. Nikolaja. Spomladi, ko so vode talečega se snega pritekale z gora in ko je reka preplavila svoje bregove, je voda pridrla do cerkvenih temeljev. Zaradi vlage so orgle splesnele in zarjavele.
Oče Jožef se je razgledoval po avstrijskih Alpah. Zvezde so sijale nad njim v mirni in tihi noči. Sveta noč? Pred časom, ko je postal duhovnik, je napisal pesem »Sveta noč«.
Odhitel je z gore. Nenadoma mu je postalo jasno, kako prinesti glasbo v cerkev.
Naslednje jutro se je odpravil na še en sprehod. Tokrat je nosil s sabo svojo pesem in vedel natanko, kam gre – na obisk k prijatelju Francu Gruberju, organistu pri sv. Nikolaju, ki je živel v sosednji vasi.
Franc Gruber je bil presenečen, ko je videl duhovnika na Božični večer tako daleč od doma, in še bolj presenečen je bil, ko mu je oče Jožef pokazal pesem.
Jožef in Franc Gruber sta stala pri oltarju cerkve sv. Nikolaja. Jožef je v rokah držal kitaro. Člani skupnosti so zbegano pogledovali drug drugega. Nikoli še niso videli, da bi kdo igral na kitaro v cerkvi, zagotovo pa ne med polnočnico na Božični večer, na najsvetejšo noč v letu.
Oče Jožef je zabrenkal nekaj tonov, nato pa sta s Francem Gruberjem zapela. Njuna glasova sta zvenela ob spremljavi cerkvenega zbora. Melodija Franca Gruberja je ubrano ujela preprostost in častivrednost besed očeta Jožefa.
Ko je v noč izzvenela zadnja nota, je za trenutek zavladala tišina, potem pa so vaščani zaploskali. Aplavz je napolnil cerkev.
Vaščani Oberndorfa so vzljubili to pesem! Načrt očeta Jožefa, da bi prinesel glasbo v cerkev sv. Nikolaja, je uspel.
Nekaj mesecev kasneje je prišel v Oberndorf izdelovalec orgel in našel besedilo z notami za »Sveto noč«, ki je ležalo na orglah. Pesem ga je navdušila; ko je odšel, je s seboj vzel njen prepis.
Izdelovalec orgel je dal pesem dvema skupinama potujočih pevcev, ki so živeli blizu njegovega doma. Potujoči pevci so izvajali »Sveto noč« po vsej Evropi in kmalu se je pesem razširila po vsem svetu.
Oče Jožef Mohr je sedel za orglami. Njegovi prsti so drseli prek tipk in poskušali iz njih izvabiti sozvočje. Globoko je vdihnil in pritisnil. Nič. Dvignil je prste in poskusil znova.
Oče Jožef je zmajal z glavo. Saj nima smisla. Piščali so zarjavele, ohišje splesnelo. Orgle so že mesece vzdihovale in sopihale ter postajale čedalje tišje, a upal je, da bodo zdržale vsaj toliko časa, dokler jih izdelovalec ne pride popravit. Prav na dan 23. decembra 1818 so orgle dokončno odpovedale. Cerkev sv. Nikolaja za Božič ne bo imela glasbe.
Oče Jožef je vzdihnil. Mogoče bi mu živahen sprehod izboljšal počutje. Ogrnil si je površnik in stopil v noč. Bela meglica je lebdela nad njim. Mesečina se je iskrila nad zasneženimi drevesi in hišami vasice Oberndorf. Gazil je po zasneženih ulicah do roba vasi in se vzpel po poti, ki je vodila v gore.
Visoko nad Oberndorfom je opazoval reko Salzach, ki se je valovala mimo cerkve sv. Nikolaja. Spomladi, ko so vode talečega se snega pritekale z gora in ko je reka preplavila svoje bregove, je voda pridrla do cerkvenih temeljev. Zaradi vlage so orgle splesnele in zarjavele.
Oče Jožef se je razgledoval po avstrijskih Alpah. Zvezde so sijale nad njim v mirni in tihi noči. Sveta noč? Pred časom, ko je postal duhovnik, je napisal pesem »Sveta noč«.
Odhitel je z gore. Nenadoma mu je postalo jasno, kako prinesti glasbo v cerkev.
Naslednje jutro se je odpravil na še en sprehod. Tokrat je nosil s sabo svojo pesem in vedel natanko, kam gre – na obisk k prijatelju Francu Gruberju, organistu pri sv. Nikolaju, ki je živel v sosednji vasi.
Franc Gruber je bil presenečen, ko je videl duhovnika na Božični večer tako daleč od doma, in še bolj presenečen je bil, ko mu je oče Jožef pokazal pesem.
Jožef in Franc Gruber sta stala pri oltarju cerkve sv. Nikolaja. Jožef je v rokah držal kitaro. Člani skupnosti so zbegano pogledovali drug drugega. Nikoli še niso videli, da bi kdo igral na kitaro v cerkvi, zagotovo pa ne med polnočnico na Božični večer, na najsvetejšo noč v letu.
Oče Jožef je zabrenkal nekaj tonov, nato pa sta s Francem Gruberjem zapela. Njuna glasova sta zvenela ob spremljavi cerkvenega zbora. Melodija Franca Gruberja je ubrano ujela preprostost in častivrednost besed očeta Jožefa.
Ko je v noč izzvenela zadnja nota, je za trenutek zavladala tišina, potem pa so vaščani zaploskali. Aplavz je napolnil cerkev.
Vaščani Oberndorfa so vzljubili to pesem! Načrt očeta Jožefa, da bi prinesel glasbo v cerkev sv. Nikolaja, je uspel.
Nekaj mesecev kasneje je prišel v Oberndorf izdelovalec orgel in našel besedilo z notami za »Sveto noč«, ki je ležalo na orglah. Pesem ga je navdušila; ko je odšel, je s seboj vzel njen prepis.
Izdelovalec orgel je dal pesem dvema skupinama potujočih pevcev, ki so živeli blizu njegovega doma. Potujoči pevci so izvajali »Sveto noč« po vsej Evropi in kmalu se je pesem razširila po vsem svetu.
Komentarji
Pozdravček,
Simona
In zelo prijetno branje, Helena :-))
Lp, Sonja.
Lp, Maja