Tako preprosto igrivo, ustvarjalno ...

Sneg in še kaj

2012-01-30T11:10:00.001+01:00

"Pri vas pa še niste pospravili jaslic in smrečice?" ponavadi vprašajo tisti, ki pridejo na obisk med praznikom treh kraljev in svečnico.
"Kdaj misliš "podreti" novoletno-božično okrasje?" zanima dragega, ki zaradi smrečice ne more gledati TV s takšne razdalje, ki je zanj idealna.

Ja, pri nama je dom še v znamenju zime in božično-novoletnih praznikov. Prijetno je, ko iz toplega in okrašenega doma gledaš zasneženo pokrajino. Včeraj je bil tak dan. Kar skakala bi od veselja, ko so snežinke začele pokrivati zemljo. Letošnjo zimo je sneg kar iskano blago

Mogoče je pomagal tudi Vladkin načrt :) Zaradi smešnega padca pri izstopu iz avta, mi počepi niso šli. Trebušnjaki pa :) In to več kot deset na dan :)

Lep pozdravček in uživajte! S snegom ali brez :)

Lenoba ali počitek

2012-01-27T18:29:00.000+01:00

Pisalo se je o škratkih, od katerih se nalezeš grdobe vseh grdob - tete lenobe. Pri nekaterih stvareh je kar vztrajna. Pri meni se kaže tako, da je zasedla ustvarjalno sobo. Če pa pomislim, kaj lenoba je, lahko napišem, da je ni (no, skorajda ne :)) ne pri meni in ne pri tebi. Je samo blagodejni počitek, ki ga potrebuje telo in duh, da se akumulator napolni.

Vendar imamo velikokrat slabo vest, ker si mislimo, da je počitek lenarjenje. Družba, ki je storilnostno naravnana, bo gledala na počitek kot na neproduktivno izrabljanje prostega časa. V takšni družbi te je strah bolezni, starosti, časa, ko boš onemogel, ker ne boš delovno uspešen in koristen.

Če "poslušaš" svoje telo, spoznaš, da vsakih nekaj ur potrebuješ uro počitka, vsakih nekaj dni, dan za sprostitev, vsakih nekaj tednov dopust. Za zdravje, srečo, večji elan, za nove navdihe, za lepše odnose ...

Vikend je. Če je le možno: POČIVAJTE :)

Divja vožnja in trenutki umirjenosti

2012-01-19T09:02:00.001+01:00

Včasih doživljam življenje kot eno samo hitro, vrtoglavo vožnjo. Danes se skoraj vsi vozimo: v službo, v šolo, k prijatelju, v trgovino ... Začnemo z otroškim vozičkom, nadaljujemo s hojico. Ko smo osvojili osnove ravnotežja, smo prešli na kolo. Danes otroci nadlegujejo starše za štirikolesnike, ko dopolnijo 18 let dobijo avto. Vse se vozi, še na zadnjo pot nas lahko odpeljejo na vozičku.

Vozimo se po Zemlji in okoli nje. S Soncem vred se Zemlja vrti okoli središča Galaksije z brzino 270 km na sekundo. Fascinantno.

Pri vsem tem gibanju in drvenju so blagodejni trenutki, ko si doma v miru, daleč od hitenja. Ko si vzameš čas za počitek, za kakšno dobro knjigo ... Za to, kar te umirja in napolni akumulator za takrat, ko boš zopet v pogonu.

Trije kralji in darila

2012-01-06T14:00:00.000+01:00

V današnjih časih si je težko predstavljati božič, novo leto, rojstni dan ... brez premišljevanja o darilih. Trgovci znajo spretno izkoristiti to našo naravnanost. Pa sem prav vesela, ker večina blogerk, ki jih spremljam, darila naredijo kar sama. Potem obdarovanje ni več zgolj navada, (ker vsi tako delajo) ampak postane izraz osebne naklonjenosti do tistega, ki ga obdarujemo. No, takšno je seveda lahko tudi kupljeno darilo :)

Verjetno izvira obdarovanje v krščanstvu iz današnjega praznika treh kraljev, ki so Jezusu prinesli zlato, kadilo in miro. Legenda pravi, da je bil še četrti modrec, ki je po poti razdal to, kar je imel za Jezusa. Tako mu je potem lahko dal samega sebe. Postal je darilo.

Ideja za čestitko je najdena pri Vladki :)

Ob tem spodnje razmišljanje (pred leti sem ga našla v eni knjigi, naslov katere mi je "pobegnil"):

"Ljudje so darila, ki so mi poslana na pot življenja. Ljudje sodarila - zavita. Nekatera so prelepozavita, zelo privlačna so, ko jih prvič vidim. Nekatera dobim zavita včasopisni papir. Z nekaterimi slabo ravnajo na pošti. Tu in tam pride posebnapošiljka. Nekateri ljudje so narahlo, drugi tesno zavita darila. ampak ...ovojni papir ni darilo!

Včasihdarilo zlahka odprem, včasih potrebujem pomoč drugih. Je to zato, ker se boji?Ali boli? Mogoče je že bilo odprto in vrženo vstran? Je mogoče, da to darilo nizame?

Človek sem, torej sem tudi jaz darilo! Sem kdaj zares pogledal, kaj je znotrajdarila? Me je strah? Mogoče boli? Morda še nisem opazil, kakšno lepo darilosem.

Darilo sem za moje bližnje. Sem pripravljen podariti se drugemu? Biti človek zabližnjega? Ali morajo biti zadovoljni le z zavijalnim papirjem? Ne morejouživati vsebine?

Vsakosrečanje je izmenjava daril ...

Ljudjesmo darila ...

Sprejetain podarjena darila."

Naj bo vikend lep, napolnjen z darili!

2011-12-24T23:59:00.000+01:00

Jaslice

2011-12-24T12:35:00.000+01:00

Čisto za konec prazničnih voščilnic še nekaj takih z dogodkom, zaradi katerega sploh praznujemo božič.
December je tako poln dogodkov, stvari, skrbi, ljudi ..., da pozabljam na bistvo božiča. Da se je nekdo zame (zate) rodil v hlevu, v (mrzli) noči. Zato, da bi (mi) prinesel toplino in svetlobo. Da bi srce, večkrat podobno hlevu in črni noči, spremenil v ljubeče pribežališče za vse, ki potrebujejo toplo dlan, prijazen nasmeh, ...

Voščilo pride jutri :) Na nek način je že na spodnjih fotkah:

Če bi lahko ...

2011-12-10T20:13:00.000+01:00

... bi si ves advent vzela dopust.

Počasi bi očistila in pospravila domek. Pomila vsa okna, pospravila po omarah in predalih. Vsako sobo bi vsaj malo okrasila in si naredila zimsko-praznično vzdušje.

V miru bi izdelala voščilnice in vsa voščila napisala ročno. Prebrala kakšno dobro knjigo več ter si ogledala zanimiv film.

Zvečer bi si vzela več časa za trenutke tišine, zbranosti in molitve ob adventnem venčku.

Obiskala več prijateljev, sorodnikov kot sicer.

Če bi ... Ker ni, je potrebno vse zgoraj našteto z veliko mero iznajdljivosti in dobre volje spraviti v trenutke prostega časa.

In gre, ker je volja in ker vem, da so praznovanja najlepša takrat, kadar v pripravo vložim svoj čas, energijo ...

Da bi se znali pripraviti na praznovanja in praznovati :)

Drevo in človek

2011-12-04T08:59:00.000+01:00

V nekem smislu je človek podoben drevesu. Drevo ima korenine, deblo, krošnjo z listi in plodovi.
Korenine dajejo drevesu trdnost in preko njih iz zemlje črpajo sestavine za prehranjevanje.
Tudi človek potrebuje korenine, s katerimi je zasidran v "zemljo" svojega naroda, kulture, vere ... Korenine so starši in predniki, preko katerih smo oblikovali svojo narodno zavest, sprejemali kulturo, se učili prvih molitev ...
Deblo povezuje korenine in krošnjo, daje oporo in trdnost našemu življenju. Hm, moje deblo je skupek različnih dejavnikov in oseb. Je moj mož, poklic, ki ga z veseljem opravljam, je Bog. Vse to mi omogoča, da lahko soljudem prinašam sadove dobrote, prijaznosti, ljubezni ...
Drevesa je potrebno tudi obrezovati, da bolj obilno obrodijo. Obrezovati sebe vsega slabega. To pa je že težje, a nujno potrebno :)

Ob tej voščilnici, ki je spodbudila zgornje razmišljanje le to, da je ozadje narejeno po navodilih Tima Holza za njegov prvi adventni tag.

Delavnica in dekoracija

2011-11-27T17:12:00.000+01:00

Včerajšnji dan je bil dan za ustvarjanje. Po klepetu ob beli kavi sva se z Darjo odpravili na Vladkino delavnico. Kje bi si mislila, da bo sošolka s faksa nekoč moja učiteljica :) In to kakšna?! Za vsako je bil pripravljen paketek, v katerem je bil narezan, izsekan ... material za ustvarjanje. Tako se nismo mudile s tem, kar vsaka že zna in je bilo dovolj časa, da smo v miru končale tri izdelke:

- sliko s ptičjo hišico:

- obesek z angelčkom

- ter dimnik, v katerega leze Božiček. Ker s svojim izdelkom nisem preveč zadovoljna, fotke ne bom objavila :). Le na tej skupinski fotki.

Popoldan in proti večeru me je doma čakala izdelava adventnega venčka in venčka za vhodna vrata. Oba preprosta.

Za konec še voščilnica z novo štampiljko (božično-novoletni napisi). Vladka, hvala za ta projekt! In seveda za krasno delavnico!

Želim vam lep in blagoslovljen adventni čas!

Pisano ali umirjeno

2011-11-24T08:58:00.000+01:00

Zanimivo, kako nekateri lahko oblečejo barvne kombinacije, za moj okus nemogoče, pa jim pašejo, ker jih znajo nositi. Prijateljica M. je nekaj dni nazaj prišla na obisk obuta v roza semiš polškornje (ti so še meni všeč, samo škoda, ker so razprodani :)), modre kavbojke, turkizno bluzico, vojaško zeleno bundo in rdeče-rjavo kapo. Če bi se sama pojavila v tem, bi si mislili, da mi v glavi manjka kakšen kolešček. Ampak M. je bila odštekano dobra. Ker je to njen stil in ga zna nositi. Moj barvni stil oblačenja je večinoma podoben spodnji voščilnici :) Dve barvi, ki se med seboj ujemata. Za kaj več sem strahopetna :)

Bodite lepo, pisano ali umirjeno!

Tri pobarvane

2011-11-20T07:29:00.000+01:00

Barvanje odtisov za voščilnice je še vedno na prvem mestu na lestvici mojega ustvarjanja. Lahko rečem, da je to moja ljubeznica, če se izrazim z naslovom bloga blogerke Alje. V primerjavi z drugimi mojimi voščilnicami, kjer so samo izsekani, izrezani, mogoče senčeni papirčki, je na teh, kjer so pobarvani motivi, malo več "mene" :)

Od lanske zaloge pobarvanih motivov je ostalo kar precej teh, ki jih še nisem uporabila pri končnih izdelkih. Tukaj so prve tri voščilnice:

Upam, da se danes megla razkadi. Če ne, bova nedeljo izkoristila za kakšen izlet tja, kjer je ni. Včeraj je bilo prav luštno na Treh kraljih. Na sprehodu sem nabrala precej mahu za adventne venčke, v prenovljenem penzionu Jakec (priporočam obisk :)) pa spila belo kavico - še ena od mojih dnevnih ljubeznic :)

Imejte lepo nedeljo!

Vzorniki in zgledi

2011-11-16T15:51:00.000+01:00

Mislim, da imamo vzornike prav vsi ljudje. So naši učitelji. Večinoma so kar zastonj. Učenje od njih je najenostavnejši način, da se nekaj naučimo, spoznamo ...Vplivajo na našo identiteto, oblikujejo osebnost, razvijajo ustvarjalnost. Večinoma vplivajo na nas nezavedno (od njih se učimo s posnemanjem, pa se tega sploh ne zavedamo), lahko pa si jih izberemo zavestno in pustimo, da vplivajo na nas. Vendar le v tolikšni meri, da še vseeno ohranimo svoj lastni jaz.

Skromno priznam, imam vzornice tudi v ustvarjanju, ob katerih se učim in v svoje delo prenašam njihove ideje, tehnike ... Včasih si niti ne zapomnim, pri kateri ustvarjalki sem kaj "vzela" in prenesla v svoj izdelek. Odkar uporabljam Pinterest je veliko lažje ob izdelku, ki sem ga naredila, navesti, kje je vir mojega navdiha.

Voščilnici, videni pri Agnieszki in Amy, sta mi bili tako všeč, da sem podobni (skoraj enaki) naredila še sama.

Belina v mojem življenju

2011-11-12T09:03:00.000+01:00

Ni je preveč in ne premalo. Ravno toliko, da se je ne naveličam. Čista, lahkotna, nedolžna, nežna.

Beli sandali - poročni - so že kar nekaj let moje najljubše poletno obuvalo. Uh, še sreča, da nisem pristala na predlog, da naj imam satenaste, ker bi že po poroki pristali v smeteh.

Bela zima - ljubim sneg, ko naletava. Ko se zlepi z drevesnimi vejami in prekrije tla, me njegova belina pomirja.

Bela kava - s tanko plastjo bele pene na vrhu, je obvezen napitek v lokalu na klepetu s prijatelji.

Belo pohištvo - take vrste, da skozi belo barvo vidiš strukturo lesa. Po robovih pa pobrušeno daje videz starinskosti. Pravkar na tak način obdelujem leseno ploščo stare singerice.

Beli kosi oblačil - ker nudijo široko paleto možnosti in kombinacij.

Beli, bela, belo ... še kaj bi se našlo :)

Imejte lep vikend in naj ne bo bel zaradi megle :)

Svetilka

2011-11-01T11:07:00.000+01:00

V soboto smo imeli sodelavci srečanje in ob prezaposlitvi od enega delodajalca k drugemu tarnali nad odnosom šefa, ki si nikoli ni vzel čas in nas obiskal, ko smo se dobivali vsaj dvakrat letno. Ena od sodelavk pa se je vprašala, če smo ga sploh kdaj povabile. Seveda ga nismo :) V nedeljo smo ga poklicale in je z veseljem pristal na to, da se sreča z nami.

Ob tem dogodku sem pomislila, da tu in tam (ne prevečkrat :)) tarnam in vzdihujem, se pritožujem. Pa je včasih potrebno tako malo, da se stvari spremenijo. En telefonski klic, obisk, nasmeh ... so velikokrat dovolj, da v temo zasveti lučka.

Tarnaš, da je v družini premalo pogovora - pogovarjaj se. Tarnaš, da je v službi premalo pozornosti - bodi pozoren. Tarnaš, da je v družbi premalo ljubezni - LJUBI!

Več kot dve leti

2011-10-26T15:51:00.003+02:00

sta minili, odkar so me prsti ponovno zasrbeli in sem vzela v roke poli ter ga gnetla in oblikovala v spodnji obesek.

Še sreča, da tu in tam preverim, kaj je novega na Otočku in zvem za kakšno delavnico. Greh bi bil, če bi jo zgrešila, saj je bila le nekaj kilometrov proč od doma. Luštno je bilo. Od simpatično energične Klavdije sem se naučila nekaj novega (mokume gane), spoznala nekaj super ustvarjalk, doma blizu mene; da premoremo celo spletno trgovino Mavrično drevo z ustvarjalnim materialom, in še in še. Ja, res bi bilo škoda, če bi tole zamudila :)

Veselje

2011-10-14T18:34:00.002+02:00

Nekaj časa nazaj smo z otroki govorili o veselju. Kje je vir njihovega veselja, kaj jih razveseli? Zelo različni odgovori so imeli eno rdečo nit: veseli so majhnih, drobnih stvari, in ko lahko to veselje delijo z drugimi.

Res je velikokrat tako malo potrebno, da se razveselimo. Tako malo, da včasih spregledamo in ostajamo sami s svojo žalostjo in bolečino.

Nekdo je zapisal, da je izgubljen dan tisti, ko se nisi nasmejal.

Obstaja toliko lepot v naravi, toliko drobnih trenutkov nežnosti, pozornosti, toliko dejanj ljubezni ..., ki samo čakajo da nas ozdravijo žalosti. Čakajo, da odpremo svoje srce veselju.

Bodite in ostanite v veselju! :)

Še dve svetopisemski

2011-09-25T11:07:00.003+02:00

Najzgodnejši spomin na omo (oma je bila očetova mama, babica pa mamina) je ta, ko sivolasa sedi v svoji sobi na ogromnem (vzglavje je bilo visoko vsaj meter in pol) naslonjaču, na vsaki strani naslonjala za roke ždiva s starejšo sestro. Oma ima v rokah zdelano Sveto pismo s Durerjevimi podobami.

Mislim, da je poznala vse zgodbe. S sestro sva poiskali sliko, ki nama je bila všeč, oma pa je tako slikovito pripovedovala zgodbo, da mi še zdaj posamezne ostajajo v spominu.

Ne vem zakaj, ampak najbolj se me je dotaknila uboga Lotova žena, ki ni upoštevala opozorila, da se med begom iz uničene Sodome ne sme ozirati nazaj, in se je spremenila v solnat steber. Nekaj let pozneje sem v priljubljenem Politikinem Zabavniku prebrala, da sta dva arheologa v neki votlini našla solni kip Lotove žene. Vendar ju med tihotapljenjem preko meje zajame dež in uniči kip. Torej ga ni več, če bi ga kdo slučajno še iskal :)

Tistega starega Svetega pisma v dveh delih verjetno ni več, ostaja spomin na omo, ki ji Sveto pismo ni bila le knjiga. Zanjo je bila oseba, ki govori in jo spreminja v dobrega, poštenega, ljubečega človeka.

Obe voščilnici sem naredila po naročilu za birmo.

Premestitev

2011-09-13T18:18:00.002+02:00

Običajno so birme v pomladanskem času, premestitve duhovnikov pa prvega avgusta. No, tu in tam so izjeme. Nov duhovnik v mojo župnijo ni prišel z avgustovsko pošiljko, ampak pride v tem tednu. Menjava je bila narejena nepričakovano in na hitro. Tako pač je, ko nekdo umre in je potrebno na njegovo mesto postaviti drugega. Ob tem si vsak po tihem želi, kakšen naj bi bil novi duhovnik. Nekdo si želi skromnega meniha, drugi dobrega gospodarja, tretji ... Meni se zdi dovolj, če se zna smejati s smejočimi, jokati z jokajočimi, "obvezovati rane", poslušati trpeče ... Naj bo človek, ki bo z Jezusom vsak dan umiral in vstajal. Tak, ki mu duhovništvo ni poklic, temveč poslanstvo.

Za duhovnika, ki odhaja:

In za deklico, ki bo v nedeljo birmana:

Znanilci jeseni

2011-09-07T14:38:00.001+02:00

Jih slišite? Če imate v bližini večji ali tudi manjši vinograd, potem prav gotovo slišite njihovo pesem. Mislim na klopotce. V najini bližini je kar nekaj vinogradnikov in zato skoraj dva meseca lahko poslušava njihov zanimiv zvok. Njihovo prvotno poslanstvo je seveda odganjanje ptičev. V nekaterih starih vražah naj bi tudi odganjali kače iz grozdja.

Ja, počasi, ampak res počasi se nam bliža jesen. Drevesa se že rahlo barvajo, sence se daljšajo ... Na obronkih gozda cvetijo ciklame. Kmetje žagajo drva za kurjavo, gospodinje bodo pospravile rože v notranjost hiš. Morda si bodo pomagale celo s takšnim vozičkom?

Naj bo ta jesen pisana in rodovitna.

Sončnica na rami

2011-08-31T14:33:00.005+02:00

No, tale ni na rami, je kar na papirnati podlagi :) Spomnila pa me je na Kosovelovo pesem.

Verjetno prej nisem bila dovolj pozorna, letos pa sem se čudila, ker se razcvetele sončnice ne obnašajo "normalno". Na sončničnih poljih se namreč niso obračale za soncem. Ne, prav vse so gledale proti vzhodu. Kot bi pozabile, da se sonce "premika" in bi se morale obračati za njim. Ampak striček Gugl najde razlago:

Zakaj se sončnica obrača za soncem?

Zakaj in predvsem kako sončnice obračajo svoj cvet za soncem? To vprašanje je že pred tisočletji vznemirjalo ljudi, ki so tej rastlini zaradi njenega „čaščenja sonca" pripisovali posebne božanske lastnosti.

V resnici gre za pojav, strokovno poimenovan heliotropizem, ki pri sončnicah poteka samo v času popka, torej preden se cvet popolnoma razcveti.

Pogledovanje za soncem je pravzaprav posledica neenakomerne rasti stebla; auxini, snov, ki povzroča rast stebla, se pri sončnici kopiči na tisti strani stebla, ki v tistem trenutku ni neposredno osvetljena s soncem, zato ta raste hitreje in povzroči, da se cvet nagne na nasprotno stran.

Ker sončnica raste zelo hitro, se s spreminjanjem lege sonca vsak dan večkrat spremeni tudi hitrorastoči del stebla. Ko se polno razcvetijo, sončnice ponavadi gledajo proti vzhodu. (Vir: Dom in vrt).

Imejte lep, sončen dan. Tudi v srcih!

Vročina in delo

2011-08-23T18:35:00.002+02:00

Zgornji sosed zida prizidek, levi škropi ali kosi travo v vinogradu (ne vidim, slišim samo traktor :)), spodnji nekaj razbija ... V tej vročini!!! In pomislim na ljudi, ki morajo v teh razmerah opravljati svoje delo. Trgovke v prodajalnah, kjer ni klime. Bolnišnično osebje, cestni delavci, zidarji, policisti, turistični delavci ... Upam, da jim dela ne otežujejo še nadležne stranke, nezadovoljni bolniki, oholi turisti ... Včasih je potrebno samo malo potrpeti, razumeti drugega, se prilagoditi, pa gre vse laže.

Narava in zemeljske barve

2011-08-12T17:42:00.001+02:00

Ob zemeljskih barvah spodnje voščilnice sem pomislila, koliko mi pravzaprav pomeni narava in to, da ne živim v mestu. Čeprav moram sesti v avto, da lahko pridem v trgovino. Čeprav moram nadeti "zoknčke" na kolesa avtomobila, da lahko pridem na glavno cesto, kadar je sneg. Košček zelenja okoli hiše je pravi košček sreče.

Če bi le živela v mestu in ne bi bila tako srečna, da bi me vsako jutro pozdravila kakšna novost v naravi, bi to poskusila doživeti vsaj enkrat na teden. Vzela bi si čas, da bi se prepustila nevsiljivi govorici narave, umirila oči na zelenih "odejah", povzpela na hrib iz zrla v daljavo. In se ponovno zavedla, da nam je narava dana zato, da zanjo skrbimo in smo hvaležni za vse, kar nam daje.

Naj bo podaljšan vikend lep, obdan z naravo.

Poročne

2011-08-05T09:53:00.001+02:00

Da prisegel, si obljubil,
da boš mene samo ljubil,
da ne boš ti druge snubil,
niti v mislih več nikdar ... (F. Prešeren)

Vse misli zvirajo ´z ljubezni ene,
in kjer ponoči v spanji so zastale,
zbude se, ko spet zarja noč prežene ... (F. Prešeren)

Ti meni svetlo sonce,
a jaz sem mesec tvoj,
od tebe luč dobivam,
od tebe ogenj svoj. (S. Gregorčič)

Pa da bi znal, bi vam zapel
o enem, o enem dekletu:
tako rad ga imam
in ga ne dam
za vse, za vse na tem svetu. (S. Kosovel)

In vse je hrepenenje.
Hrepenenje ne vidi, ne dela, ne hodi; nima oči, ne rok, ne nog.
Hrepenenje je umetnik: ne živi, toda vsega sveta življenje je v njem.
Hrepenenje je stvarnik; sam neustvarjen, stvari življenje -
iz grobega kamna, iz mrtvega ila; prazni besedi vdahne dušo, mrzli barvi luč.
Moje hrepenenje te je videlo, predno sem te objel ... (I. Cankar)

Kaj hočete, da naj srce molči,
da naj zaprem ga, kadar je prepolno,
in če od hrepenenja mi je bolno,
ko v sanjarijah tihih k nji drhti? (F. K. Meško)

Zimska vas in še kaj

2011-07-29T16:11:00.008+02:00

Less is more izzivi (tokratni je na temo "Button or Ribbon") mi niso preveč pisani na kožo, so mi pa zelo všeč. Zdijo se mi zelo preprosti, vendar porabim za izdelavo voščilnice skoraj več časa kot za tiste, kjer je polno vsega :)

Ta moj "problem" mi govori o tem, da je včasih težko narediti kaj preprostega.

Verjetno velikokrat drži zgodba o fantu, ki piše pismo svoji dragi, kjer ji obljublja, da bi zanjo gore prestavljal. Da bi zvezde sklatil z neba. Tako jo ljubi, da bi preplaval najširšo reko samo zato, da bi jo videl. Na koncu pisma doda: "Jutri pridem k tebi, če ne bo premočno deževalo".

Včasih imamo polna usta lepih besed, kako bi nekomu pomagali, kaj vse bi naredili za nekoga. Smilijo se nam sestradani v Afriki, pozabljamo pa na ljudi okoli sebe, ki so lačni naše pozornosti in ljubezni. V prsih nas stiska, ko gledamo fotografije otrok, ki so v vojni izgubili starše, brezbrižni pa smo do osamljenega soseda, ki je ostal brez otrok.

Da bi znali videti - majhne, preproste stvari, ki skrivajo v sebi veliko bogastvo.

Nega ljubezni

2011-07-28T09:04:00.000+02:00

Ljubezen je podobna vsemu živemu, ki potrebuje nego, da uspeva in raste. Ni samoumevna dobrina, ki ne potrebuje nege. Redno jo je potrebno zalivati s spoštovanjem, z razumevanjem, z nežnostmi ... Potrebno jo je obrezovati pretiranega samoljubja, vzkipljivosti, posesivnosti ...

Hm, saj to vem, pa vendar se tolikokrat zgodi, da jo zalivam s strupom jeznih besed, nekajurnega molka, s pogledom, ki ubija v drugem veselje, nežnost in prijaznost. Da se potem počutim prava bednica, ko vidim, kako oba trpiva. Še sreča, da so takšne doze strupa kratkotrajne in nič v primerjavi s tistim, kar naju povezuje.

Zalivajte - tisto, kar imate dobrega v sebi!

Stopinje v pesku in še kje

2011-07-23T11:50:00.006+02:00

Neke noči je imel mož sanje. Sanjal je, da se je sprehajal z Bogom po obali.

Na nebu so se mu prikazovali prizori iz njegovega življenja. Za vsak prizor je opazil dvoje stopinj v pesku; ene so pripadale njemu, druge so bile od Boga. Ko se je pred njim prikazal zadnji prizor, se je še enkrat ozrl nazaj na stopinje. Opazil je, da so na tej poti velikokrat vidne samo ene stopinje in to prav v najbolj žalostnih in težkih trenutkih njegovega življenja. To ga je zelo vznemirilo in o povprašal je Boga:

„Gospod Bog, rekel si, da boš takrat, ko se bom odločil slediti tebi, hodil vso pot z menoj. Ampak glej, opazil sem, da so med najbolj težkimi trenutki mojega življenja v pesku le ene stopinje. Ne razumem zakaj? Ko sem te najbolj potreboval, si me ti zapustil.“

Bog je odgovoril: „Moj sin, moj dragoceni otrok, ljubim te in nikoli te ne bom zapustil. V času tvojih preizkušenj in trpljenja, ko si videl le ene stopinje v pesku, takrat sem jaz nosil tebe." (Mary Stevenson, 1936)

Meni ena najlepših zgodb, ki govori o prisotnosti Boga, kadar mi je težko, sem v težavah ... Pa še ena krasna pesem je nastala ob tej zgodbi.

Ker sem imela izsekanih preveč stopinj, sem naredila še eno poročno voščilnico. Podobno sva dobila ob najini poroki. Vsak zase ve, koliko korakov je bilo potrebnih, da se je srečalo dvoje ljubečih src in se povezalo v ljubezni.

Korakov za 20, 25 in še več let, preden si srečal osebo, s katero si deliš vse lepo, pa tudi težko.

Za konec še delček ustvarjalnosti v najinem domu. Prazno stopnišče v klet sem dekorirala z borduro. Zdaj je potrebno steno od bordure do stropa napolniti še s slikami. Kakšen izlet v Graz na poletni ali jesenski "flohmarkt", kjer se vedno najde kaj lepega po ugodni ceni.

Imejte se lepo!

Čisto in preprosto

2011-07-20T12:29:00.001+02:00

Na Less is more skoraj tedensko preverjam "stanje" in občudujem voščilnice, ki so preproste in čistih linij. Nekajkrat sem še sama poskusila narediti kaj podobnega, pa se mi je vedno zdelo, da nekaj manjka. Potem še kaj dodam in že ni več primerna za njihov izziv. Poleg tega se na takih voščilnicah vidi vsaka napaka. Podobno ugotavlja tudi Maja iz Šnjik-šnjaka (mimogrede: Maja, nikakor ne morem oddati komentarja k tvoji objavi :( Sem poskusila doma in v službi).

Tudi tale voščilnica, ki sem jo naredila za tokratni izziv "Circles", je zame preveč pusta :)

Hm, verjetno je tako tudi v mojem življenju. So obdobja, ko mi ustreza, če nosim oblačila čistih in ravnih linij; in obdobja razigranosti v vzorcih in barvah. So trenutki, ko rabim tišino in mir. Pa zopet obdobja, ko sem rada v družbi.

Imejte se lepo, kjerkoli in s komerkoli ste.

Pogovor

2011-07-15T13:08:00.003+02:00

Na začetku tedna sem se na vrhu Maliča mimogrede zapletla v pogovor z gospo, ko sva obe čakali klic najinih letalcev, kam ju prideva iskat. Prvič sem jo videla, vendar je kaj kmalu začela pripovedovati svojo težko življenjsko zgodbo.

Ob tem in še drugih podobnih primerih sem začutila, kako potrebujemo pogovor. Kako potrebujemo nekoga, ki nas zmore poslušati. Nekoga, kateremu lahko povemo svoje najgloblje skrivnosti brez strahu, da bo to izkoristil. Velikokrat ni potrebno nič posebnega. Samo spoštljivo in pozorno poslušati tistega, ki nam govori.

Da bi le znali vedno poslušati. In da bi imeli ob sebi ljudi, ki nas znajo poslušati.

Tema in hlad notri, zunaj pa - poletje

2011-07-10T17:54:00.004+02:00

Rolete spuščene, vsa okna zaprta, vrata iz kleti odprta, da kroži zrak. In prijeten hlad v hiški, medtem ko je zunaj še nekaj nad 30 vročine. Nič hudega mi ni tukaj za računalnikom, z rdečim radlerjem v roki. Čakam na vsaj kakšno stopinjo manj, da mi ne bo prevroče, ko se bo koža barvala v rahlo rjavo. Ne preveč, ravno toliko, da me kdo vpraša, če sem bila na morju :) Če se mi bo ljubilo, pa še malo bicikliranja. Vendar niti slučajno ne toliko kot pred dnevi. En počasen vzpon do prve vasi nad nama in potem prijeten spust skozi gozd.

Voščilnica je bila dana nečaku za rojstni dan. Ni ribič, le ljubitelj vode je. Zdaj bi mi prav prišel kakšen bazen ali bližnji ribnik, kjer bi se lahko ohladila. Ali čista (naj bi bila) Nadiža, kjer bo moje letošnje (in že nekaj let) "morje" in plaža.

Imejte se lepo!

Modra objava

2011-07-07T16:31:00.003+02:00

Koliko kilometrov je modro prekolesariti po mesecu premora? In tisto kolesarjenje pred mesecem pomeni enkrat tedensko sesti za kolo ter narediti nekaj kilometrov. Toliko pač, da lahko rečeš, da tu in tam kolesariš.

10, 20 ... 30 in več kilometrov? Zame je bilo vsekakor preveč, če si zdaj že tretji dan zdravim tazadnjo zaradi oguljenosti :) No, nekaj je kriv tudi trdi sedež. Kdo ve, zakaj so imeli poniji iz mojega otroštva tako mehak sedež, sedaj pa so trdi kot kamen. In če nimaš naravno obložene tazadnje - trpiš! No, odločitev, da pretiravam v kolesarjenju, vsekakor ni bila modra. Presneto, že z avtomobilom mi je ta razdalja kar konkretna razdalja :)

Ste kdaj razmišljali, od kod beseda modrost? Ima kaj opraviti z modro barvo. Brskala sem po netu, vendar nisem našla nobene modre razlage. Pred leti sem v neki knjigi (mislim, da je bil Ošlakov Četrti mag) prebrala zanimivo razlago. Pisec razloži s pomočjo narave: iz modrine neba in morja. Pravi, da je za njuno modrino potrebna čistost in globina. Nebu daje videz modrine globina in čistost ozračja. Podobno velja za morje. Nato naredi preskok na modrost. Moder je tisti, ki je čistega srca in živi iz globine svoje notranjosti.

Modrost ni nujno povezana s pametjo in učenostjo. Če pomislim na ljudi, s katerimi se družim, lahko rečem, da poznam kar nekaj modrih, predvsem starejših ljudi, pa nimajo končane niti osnovne šole. So preprosti, čisti in pošteni. Ljudje, ob katerih ni nikoli dolgčas, ker nam odkrivajo svoje neizmerno veliko notranje bogastvo.

No, naj bo dovolj modrine. Uživajte, če ste ob modrem morju in zrete v modro nebo.

Predzadnjo, metuljčkasto, prijavljam za Less is more. Zato so tudi fotke preproste, brez dodatnih dekorativnih rekvizitov.

Moji poletni meseci

2011-07-02T09:54:00.000+02:00

Trije t. im. poletni meseci me vržejo iz ustaljenih tirnic, po katerih furam preostalih devet mesecev. Na voljo imam več kot preveč prostega časa, naredim pa manj kot takrat, ko se službene obveznosti zavlečejo še v večerne ure. Saj se ne jezim zaradi te neorganiziranosti in lenobne brezdelnosti. Prav paše odklop od ustaljenega urnika in lahko uživam v branju, poležavanju, izletih ..., brez slabe vesti, ker perilo ni zlikano, ker se na pohištvu nabere drobna plast prahu in lahko nečaki s prstom rišejo nanj :)

Še ustvarjanje je postavljeno na stranski tir. Spodnji voščilnici sta nastali pred kakšnim tednom. Rojstnodnevna za sestro, krstna za prijateljico, ki je bila povabljena na krst.

Eden od glavnih simbolov krsta je sveča. Oče jo pri obredu prižge ob velikonočni sveči. Ta gesta nam hoče odpreti oči za spoznanje, da se z vsakim otrokom prižge na svetu nova luč. Naši predniki so rekli, da se ob vsakem rojstvu na nebu prižge zvezda, ki na nočnem nebu sveti vsem nam. Z vsakim rojstvom bi moral svet postati svetlejši in toplejši. Ljudje si v življenju izberemo različne poklice, najpomembnejši bi moral biti, da bi s svojim življenjem svetili in ogrevali ljudi, ki nas obdajajo.

Bodite fajn!

Morska kotička

2011-06-26T10:37:00.002+02:00

Še ostajam pri morju, čeprav nisem morski tip. Kakšnih pet dni na leto sončenja na plaži in plavanja v morski vodi je čisto dovolj. Rada pa imam dekoracijo, vezano na morje.

Za današnji čas je verjetno kar malo čudno, če otrok ne vidi morja vse tja do osnovne šole. Ampak pri nas doma je že bilo tako. Malo zaradi financ, še več zaradi kmetije. Le kje bi starša našla nekoga, ki bi prevzel tako skrb samo zato, da bi lahko šli na morje. Ni šans. In tako je bilo do tretjega razreda OŠ, ko sem šla s teto in stricem v sindikalno prikolico v Vrsar. Spomnim se samo groznega domotožja in želje, da bom čimprej spet doma :) Za spomin na prve počitnice ob morju pa mi ostajata tudi dva poslikana krožnika, viseča v ustvarjalni sobi.

Ne vem še, če bova letos dopustovala na morju. Zaenkrat sta mi dovolj morska kotička :)

Imejte se fajn!

Morski kotiček

2011-06-23T09:02:00.006+02:00

Šolarji se verjetno že veselijo poletnih počitnic. Razen tistih, ki jih čaka kakšna dolžnost. Pa upam, da bodo tudi vsi ti kmalu uživali v prostih dneh, ki so pred njimi. Da bi jih le znali napolniti z vsem tistim, kar bo kot bogastvo ostalo v njih še potem, ko bo zbledela lepo zagorela, počitniško obarvana koža.

Malo razmišljam, kakšen naj bi bil dopust. Prav gotovo je to za vsakega nekaj čisto njegovega.

Verjetno se izmozgani fizični delavec veseli pravega počitka na čistem zraku, ob dobri knjigi, v prijetnem pogovoru s svojo družino, prijatelji ... Mislim, da ne sanja o zelo aktivnem dopustu :)

Izobražencu, ki si služi kruh v zatohlih prostorih, bo dobrodošel dopust, kjer bo pošteno razgibal svoje telo, čimbolj nevezan na računalniško ali kakšno "papirnato" delo.

En del dopusta je že za mano. Ko uredim fotke in misli, objavim kratko foto reportažo.

Zgornja slika je nastala za morski kotiček v delovni sobi. Slika čolna je z neta, reševalni obroč narejen iz Silk Claya, ozadje za motivom je poštempljano s štampiljko pisave ter embosirano z embosing srajčko Tiny Mosaic.

Bodite fajn!

Dopust, počitnice in morska voščilnica

2011-06-11T18:43:00.004+02:00

Včeraj še zadnja ura verouka, zdaj pa počitniceeee :) Vendar to ne pomeni, da imam več kot dva meseca dopusta. Čeprav imam zelo rada delo z otroki, je pravi balzam oddahniti si od napornega (včasih se mi zdi, da čedalje bolj) napornega dela. Tisto delo, ki ga opravljam med počitnicami je bolj mirno in živčki sploh ne trpijo :)

V tem tednu, ki je bil že čisto sproščen, sem preurejala svojo delovno sobo. Nič večjega. Le dekoracijo sem zamenjala. Soba je v belo-bež-modrih tonih predvsem zato, da pozimi paše zimska dekoracija, poleti pa morska.

Najprej je nastala zgornja voščilnica. Idejo in predvsem ozadje sem našla v tem videu. Napis je del seta štampiljk Anchor. Školjka, ki je v zgornjem desnem robu je narejena s Silk Clayem, vtisnjenim v kalup (Push Molds - Kars).

Čestitko prijavljam za Craftalnico, kjer je tema modro poletje.

V prihodnjih objavah pa še preostala dekoracija morskega kotička.

Naj bo vikend lep in sončen. Tudi v duši.

Metulj

2011-06-08T10:14:00.002+02:00

Metulj je eden tistih filmov, ki za vedno ostanejo v spominu in si ga vsakih nekaj let ogledam. Posnet je po resnični (čeprav nekateri dvomijo) zgodbi Henrija Charrierja. Bil francoski obsojenec, ki je bil poslan leta 1931 na prisilno delo v Francosko Gvajano zaradi umora. Obsodili so ga na dosmrtno prisilno delo v krutih zaporih Francoske Gvajane, v zelenem peklu, čeprav je do konca življenja trdil, da ni kriv. Pripoved popisuje njegovih devet poskusov pobega. Kot zapornik si je nadel vzdevek Metulj, zaradi tetovaže na prsih in zato, ker tako močno hrepeni po svobodi. Naposled ga za kazen pošljejo na Hudičev otok, s katerega še nikomur ni uspelo pobegniti …Vedno pa se najdejo izjeme. Na koncu tudi metulj najde pot iz mreže v Venezuelo.

Šele kakšni dve leti nazaj sem, po priporočilu prijateljice, prebrala še knjigo. Čeprav je film nepozaben, je knjiga še boljša.

Voščilnica z metuljem sem naredila po skici Mojo Monday.

Imejte lep dan in naj bodo metuljčki v trebuhu :)

Razpoke, embosing s prahom, Clear Gloss Finish

2011-06-04T17:09:00.001+02:00

Maja in prvo polovico junija je v službi vedno najbolj naporno in stresno. Topli dnevi, metuljčki v zraku in v trebuščkih, pomladanska utrujenost in še kaj botrujejo otroški razigranosti, raztresenosti ... Kakšno resno delo je praktično nemogoče. Da bi malo pomirila živčke, sem se lotila packanja po Vladkinem nasvetu :)

Bel šeleshamer sem prebarvala z belo tempero, dodala malo rdeče in rjave, da je nastala rozo-rjava površina.

Posušila sem kar na zraku in ne s fenom. Na posušeno podlago sem nanesla lak za razpokanje in preko vsega šla še enkrat z belo tempero. Na tako pripravljeno suho ozadje sem odtisnila štampiljko s pisavo ter z rjavim prahom embosirala vijugico.

Res zanimivo ozadje (Vladka, hvala!) se mi je zdelo primerno le za odtis Maribel (Stempelglede). Ovalni izrez z motivom sem premazala s 3-D Clear Gloss Finishem, da bolj izstopa. Na fotki tega ni videti. Sicer sem slikala še pod drugim kotom, da bi bil 3D učinek viden, vendar se je vse preveč bleščalo.

Bodite fajn in imejte lep vikend!

Kombiniranje in še kaj

2011-05-22T20:17:00.005+02:00

Med blogi tujih ustvarjalk sta mi zelo všeč Theresin in Michellin. S kombiniranjem štampiljk ustvarjata male zgodbe na papirju. Nekaj dni nazaj pa je še Vladka uporabila različne štampiljke ter ustvarila čudovito voščilnico. Hkrati nas je izzvala, naj še same naredimo kaj podobnega.

Vladka, pri meni ti je dobro uspelo :) Toliko ustvarjalnega zagona sem dobila, da sem naredila kar dve.

Eno v bolj vintage stilu,

(uporabljene štampiljke)

drugo v pomladno pisanem.

(uporabljene štampiljke)

Sicer je za mano prijeten vikend. Predvsem je bil v znamenju obletnic.

Prve - za vselitev v hišo.

Pete - za izrečene besede: "Jaz, H., sprejmem tebe L, za svojega moža ..."

~~Nekaj~~ Precej čez trideset - za leta, ko sem na svetu. Voščilnico mi je poslala Lili/Micika (na Otoku zakladov). Hvala še enkrat!

Maribel

2011-05-14T16:38:00.000+02:00

Verjetno vse ustvarjalke poznamo virus "moramimeti", ko najdemo kakšen ustvarjalni material, ki nikakor ne sme manjkati v naših predalih, škatlah ... Pač tam, kjer so zakladi ustvarjalnega materiala. Včasih je pot in način kako pridemo do "moramimeti" stvari prav zanimiva.

Štampiljka Maribel (Stempelglede) je bila, odkar sem jo videla, na tem seznamu. Na vrhu se je znašla, ko je Vladka-Kokica objavila voščilnico s tem motivom. Vendar je nisem našla v nobeni spletni trgovini, kjer ponavadi kupujem. Pa tudi drugje je pisalo "Out of stock".

Vladka je bila tako prijazna, da mi je naredila in poslala nekaj odtisov. Ampak to ni to. Saj veste, kakšne smo :) Našla sem jo v eni švedski trgovini, od koder niso pošiljali v Slovenijo. Ah, šment. Poznam koga na Švedskem? Kakšne znance od znancev? Ali še kaj bolj oddaljenega? Hm, nekoga že poznam, le da mi je bilo čudno prositi duhovnika za Slovence na Švedskem. Želja je bila prevelika od pomislekov in Z. je bil takoj za to, da jo naroči in mi pošlje. Račun je šel k njemu, štampiljka pa v nekaj dneh k meni :) Zdaj ima v dobrem pijačo, ko pride na dopust.

Lep vikend vam želim. In uživajte v Eurosongu, če boste gledale :)

Dami v toaleti

2011-05-09T10:42:00.006+02:00

Baje preživimo na stranišču kar 3 leta svojega življenja. Včasih mi "dela družbo" revija, knjiga, zanimiv vzorec na ploščicah ... ali pa kar buljim v steno oz. vrata nasproti sebe.

Stranišča so mi pomembno spričevalo nekega doma, lokala ali drugega javnega prostora, ki premore tudi stranišče za stranke in obiskovalce. Ni potrebno, da je keramika vrhunska in oprema najmodernejša, kjer ne najdem tipke za splakovanje vode in stikala za luč. Pomembna mi je čistoča, da ne smrdi in je dovolj papirja.

Stranišče v najinem domu je pretežno v uporabi moškega člana najine "družine" in obiskovalcev moškega spola (ženske smo raje v kopalnici :)), zato sem na steno, kjer ni keramike, obesila sliki dveh dam. Po oblačilih sodeč sta iz prejšnjega stoletja ali še prej. Motiv je sprintan (nisem si shranila linka strani), pobarvan, malo senčen in uokvirjen.

Delovno-ustvarjalni dopust

2011-04-29T08:52:00.001+02:00

Ta teden sem si vzela dopust za tiste dni, ki niso praznični. Ker se mož ni pravočasno javil za dopust, sem čas, ko samevam, izkoristila za delovno-ustvarjalne "podvige". Zaradi slabega vremena je vse, kar je bilo vezano na delo zunaj, potekalo s pavzami. Nič zato, sem vsaj zlikala grmado perila :)

Po začetnem navdušenju, je izdelava skalnjaka zastala po kakšni tretjini opravljenega dela. Največ preglavic mi povzroča odstranjevanje trave. Občasno deževje je moje napore malo olajšalo. Vseeno poleg motike uporabljam tudi cepin :) Zdaj je en del pripravljen, da mož navozi kamenje. Žal opažam, da se smreka, ki jo vidite v ozadju fotke, suši. Verjetno so jo preveč ranili, ko so planirali okolico hiše.

Na eni strani škarpe bo nizka živa meja, na drugi strani bo tisto grdo betonsko "kapo" v nekaj letih prekril bršljan.

Kamenje ob robu in po zastirki je nakopano pri tem delu. Ja, zemlja je kar precej kamnita. :(

Tako pa zgleda dovoz v garažo. Tam, na desni, nad škarpo je posajen bršljan. Vem, barva tlakovcev se ne ujema z barvo kamnov v škarpi, ujema pa se z barvo fasade in kamnitega cokla, ko bo narejen.

Deske za teraso dobiva prihodnji teden, zato sva se lotila temeljev. Ni preveč enostavno vse zidake spraviti v pravilno lego :) Ampak gre z vsem orodjem, ki ga vidite.

Podlaga za hišno številko je pobarvana peskana stiroporna plošča (robni "zidak" za fasade). Številke so kupljene v Prometeju (iz neke papirnate mase), pobarvane in zaščitene pred vremenskimi vplivi.

To cipreso pred vhodom sem si ogledovala kar trikrat, preden sem jo kupila. To cincanje kaže na moj značaj, ker sem včasih zelo neodločna.
V tem tednu je cipresa okrašena s papirnatimi pirhi.

V znamenju velike noči je tudi venček. Če dobro pogledate, lahko pod njim vidite trkalo. Pri nama ni zvonca, zato ga ne iščite, ko pridete na obisk :) Še sama ne vem, kako mi je L.-ja uspelo prepričati, da bo starinsko trkalo čisto dovolj :)

Starinska je tudi omara za hodnik. Zdaj je še v fazi uničevanja drobnih prebivalcev. Upam, da neprijetni vonj belocida čimprej izhlapi in bo lahko kmalu v uporabi.

Kljub vsem tem opravilom nisem pozabila na papirčke. Digitalni motiv je s te strani. Papir je Core'dinations in DCWV. Trak za motivom je tapetniški, star skoraj 40 let.

En dopustniški dan le nisem delala, ampak sem si s sestrino družino privoščila čofotanje v biotermah Mala nedelja. Čisto, prijazno, okusno ... Še bomo šli :)

Ob koncu naj se zahvalim Mateji za nagrado. Ker je ta objava že predolga, naloge, povezane z nagrado ne bom izpolnila :) Vsaj v tistem delu ne, ko bi naj napisala nekaj o sebi.
Nagrado dajem naprej vsem tistim, ki se najdete pod zaznamkom Ustvarjalne Slovenke.

Imejte lep, četudi deževen, podaljšan vikend!

Med spomini in sedanjostjo

2011-04-23T13:00:00.001+02:00

Ob praznikih najbolj pogrešam veliko družino in vzdušje, ki je bilo prisotno med mojimi domačimi. Čisto drugače je bilo, ko smo se vsi pripravljali in je vsak imel svojo zadolžitev. Ata je zakuril krušno peč, mama zamesila za kruh in potico. Otroci smo barvali jajčka. Pa ne le njih. Ponavadi so bili pisani tudi kamenčki na dvorišču. Še prej sem šla k blagoslovu ognja, čeprav je doma v peči že gorelo, da se je šunka lahko skuhala.

Nato je mama je pripravila košaro z velikonočnimi jedili, zraven priložila za vsakega člana družine še velik kos ljubezni in veselja.

K žegnu pa smo nesli otroci sami, skupaj s sestrično. Pot je vodila skozi gozd do podružne cerkvice. Te velikonočne košarice. Mmmm, vedno polne prijetnega vonja. Na poti nazaj je sledil obvezen postanek in počitek na velikem štoru, kjer smo preizkusile žegnane čokoladne jajčke. Pot tja in nazaj je spremljalo streljanje s karbidom, za kar so bili "krivi" vaški fantje.

Zvečer je ženski del družine odšel k velikonočni vigiliji. Ata je imel še zadnje opravke pri pripravi kresa, ob katerem smo se nato zbrali skupaj s sosedi.

Zjutraj sva s sestro šli k procesiji in nato k maši. V spominu mi ostaja, da se je velikonočno jutro ponavadi kopalo v pomladnem soncu. Še narava si je odela svoja "praznična oblačila".

Čeprav je danes precej drugače, veselje ob prazniku velike noči ostaja enako.

Želim vam mirne, blagoslovljene in lepo doživete velikonočne praznike s tistimi, ki jih imate radi!

(Everything I Do) I Do It For You

2011-04-22T06:30:00.006+02:00

Pri iskanju gradiva za postni čas, sem na netu našla pesem Bryna Adamsa, s prizori iz filma Kristusov pasijon. Besedilo (razen ene besede) je ravno pravšnje za današnji veliki petek oz. za Jezusa.

Ja, pred veliko nočjo, je bil potreben veliki petek. Čeprav včasih ne razumem in dojamem, vem in doživljam, da je trpljenje (lahko) vir nečesa večjega; da je smrt seme novega življenja. Da me trpljenje in padci lahko okrepijo ...

Velika noč in jagnje

2011-04-20T06:16:00.005+02:00

Ta teden bo blog velikonočno obarvan. Čas je, da objavim voščilnice, ki bodo jutri odpotovale do sorodnikov in prijateljev. Po dveh letih voščilnic z glavnim motivom košarice s pirhi, sem se letos odločila za križ in lilije.

Na fotki je ob voščilnici jagnje (v Kalii so znižana na 90 centov). Spodnja zgodba iz lanskih šmarnic pove, zakaj je jagnje eden od simbolov velike noči.

Eva se je z mamo vračala od večerne maše. Klepetali sta o vseh mogočih rečeh. Mala je imela toliko vprašanj, da vseh niti izreči ni mogla. Mama ji je večkrat rekla, da je mala radovednica. Toda Eva je bila ljubek otrok z nedolžnim in čistim srcem.

Na poti domov se je spomnila, da so v cerkvi molili: Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta. Ni ji bilo jasno, kaj to pomeni. Zato je vprašala mamo: »Mami, zakaj smo pri maši rekli jagnje Božje?«
»Ali se spomniš, kako smo pred kratkim šli na sprehod in videli čredo ovac? Med njimi so bila tudi mala jagnjeta.«

»Spomnim se! Bila so tako srčkana, da bi jih kar vzela s seboj!«

»Vidiš, Eva, jagnje je nekaj lepega in prijetnega. Ko je majhno, se lahko z njim igraš. Ko pa malo zraste, mu zraste volna. Volno ostrižejo in spredejo, da lahko naredijo iz nje tople puloverje. Kadar pa rabijo jagnjetovo meso, ga zakoljejo in dobijo dobro meso za praznično pojedino. Jagnje dela človeku družbo, lahko ga greje s svojo toplo volno ali pa mu je za hrano. Janez Krstnik, Jezusov sorodnik, je Jezusa imenoval jagnje Božje. Tudi preroki so govorili, da bo kot jagnje, ki se bo darovalo. Jezus je resnično jagnje, ker nam vsem dela družbo. Vedno je z nami in nas razveseljuje, varuje in posvečuje. Njegova navzočnost nam naredi toplino v srcu. Z njim smo bolj močni v življenju in se ne bojimo težav.

Jezus je jagnje, ker se je daroval za nas ljudi. Veš, Izraelci so Bogu darovali jagnjeta v žgalnih daritvah. Za nas pa je bil Jezus tisto jagnje, ki se je darovalo za naše grehe. Sam je sprejel smrt, da bi za nas pridobil odrešenje. S tem je pokazal, da je njegova ljubezen večja od vseh naših nezvestob. Tako rad nas ima, da nas ne zapusti nikoli. Tudi v največjih stiskah nam je blizu. On je trpel za nas, da bi mi ne omagali.

Pred obhajilom je Jezus Jagnje, ker se nam daje v hrano. On nas nasičuje s samim seboj. Ko prejmemo posvečeno hostijo, prejmemo Jezusa. Hostija je kakor jagnjetovo meso, ki se nam daruje, da ga zaužijemo.«

Eva je tiho stopala ob mami. Najbrž ni razumela vsega, kar je mama povedala. Vendar je razumela marsikaj. Otroci namreč veliko več razumejo, kot pa odrasli mislijo, da razumejo.

Molitev Jagnje Božje ..., je dobila verzijo v pesmi Pie Jesu. Na tem linku v izvedbi meni krasnih Celtic Woman.

Nered in red

2011-04-17T07:45:00.006+02:00

V času študija in pisanja diplomske sem imela v rokah ogromno časnikov iz začetka prejšnjega stoletja. Govorica in besedišče iz tistih časov mi je nadvse zanimiva. Ker je današnja objava o redu in neredu, naj bo za pokušino članek iz Naše gospodinje (glasilo slovenskih gospodinj in deklet) za leto 1914, ki takole piše o organiziranosti:

Vsaka reč na svoje mesto. Stari so imeli latinski pregovor: Ohrani red in red bo ohranil tebe, Pre-potrebno bi bilo, da bi se te besede tudi še danes napisale z debelimi črkami na vrata marsikatere hiše, kjer ni nobenega reda, ampak prava babilonska zmešnjava.

Le poglejmo si tako hišo brez reda! Na vse zgodaj se gospodar odpravlja v gozd z vozom. Ko ima že napreženo, zapazi, da je treba pribiti žebelj k vozi. Skoči v vežo, išče, stika, pa nič ne najde.

Nato začne klicati deklo: »Mana, kje je kladivo in klešče?« »Ne vem,« se oglasi zaspana dekla izpred hleva. Gospodar išče dalje. Spet kliče ženi: »Mina, ali si ti dejala kam klešče?« Žena pride in pomaga iskati. Po policah, po miznicah, po shrambi — povsod,

»Oh, ti-le otroci vse razvlečejo. Zakaj jim nič ne rečeš?« Mož se razjezi in očita ženi, da ona nič ne pazi nanje. Nato iščeta skupaj, dokler se kl'divo slednjič ne izmota iz kake šare na dan. Komaj je mož odšel, pride dekla iz hleva in ne more dobiti cedila. Spet ropota in se jezi ona in gospodinja. Nobena noče biti ničesar vzrok.

Komaj se je godrnanje in besedovanje poleglo, se začne z otroki. Malčki vstajajo, trije morajo v šolo, eden bo gnal past, drugi pa samosrajčniki gledajo po zajtrku. No, in sedaj je pravi svitek! Tonček je izgubil abecednik, Francka ne more dobiti rute in predpasnika, Janezek, ta pa že celo, ta sploh ne ve, kje so hlačke, ne ve, kje ima klobuk. V sobi je prava vojska. Po tleh vse razmetano, nekaj za pečjo, nekaj pod klopjo, nekaj za mizo. Kakor je kdo sinoči zadremaval, tako je metal in se levil na levo in desno. Mati se jezi, premetava, išče, se krega, dokler se po dolgem trudu ne posreči zadovoljiti vse in jih spraviti v šolo. Drugi dan se prične nered znova ...

Nekaj podobnega bi lahko rekla za papirje in papirčke, ki jih imam za ustvarjanje. Manjši so bili v eni veliki škatli, večji pa v predalu pisalne mize. Ko sem se lotila dela, sem vedno prebrskala ves kup, da sem našla papir ustrezne barve. Ker sem imela tega dovolj, sem za papirčke (predvsem ostanke, ki se seveda ne smejo zavreči :)) kupila manjše škatle iz kartona (Ikea! Metuljček nakazuje, kakšne barve papirčki so v škatli),

za večje pa je moj L. naredil predalnik.

Zaradi koleščkov je zelo praktičen. Po ustvarjanju ga preprosto zapeljem pod delovno mizo. In v ustvarjalnici je zopet red :)

Imejte lepo cvetno nedeljo! Moj presmec (štajerska butarica) že čaka, da bo blagoslovljen.

Urejanje okolice

2011-04-07T08:50:00.008+02:00

Lepo vreme me je spravilo od računalnika in bloga. Pa ne samo vreme, tudi delo, ki naju čaka okoli hiše. Po skoraj letu, odkar sva tukaj, je čas, da se uredi tudi okolica hiše. Počasi. Tempo bo narekoval gospod TR na banki. Medtem, ko pišem to objavo, mojstri urejajo dovoz/dvorišče do garaže. Po pretehtavanju možnosti (asfalt, travne rešetke)

, kako ga urediti, sva se odločila za tlakovce. Včeraj je bila situacija takšna:

Na vsaki strani dovoza je kamnita škarpa.

Delavci so nama pustili nekaj kamnov,

iz katerih nastaja skalnjak.

Večino rastlin bom "pokradla" kar pri moji mami. Pravijo, da se za rože ne smeš zahvaliti, ker so potem preveč sramežljive pri rasti in cvetenju. Ali nekaj podobnega :).

Od mojih staršev, natančneje od njihovega nekdanjega vinograda, so tudi te betonske sohe. Služile bodo za temelje lesene terase pred dnevno sobo.

Kar nekaj se dogaja. Upam, da bo še kmalu urejena zelenica in živa meja na robu škarpe. Ker je na najvišjem delu visoka 2,5 m, je nevarna za nečakinje in nečake, ko pridejo na obisk. Zdaj jih imamo na vrvici, da se kdo ne poškoduje :)

Škarje, lepilo, Sizzix in kar je še takega za obdelavo papirja, je bilo v uporabi le enkrat. Za voščilnico nečakinji ob prvem rojstnem dnevu. Štampiljka je digitalna.

Bodite fajn!

Vila Bramasole

2011-03-24T06:45:00.005+01:00

Včasih mi je všeč filmska romantika. Recimo za deževen dan ali zimski večer. Tovrstnih filmov ni težko izbrskati, težje je najti takšnega, ki me zares nagovori in dotakne. Takšnega, ki bi ga večkrat gledala in bi ganil tudi moško srce.

Film Pod toskanskim soncem sicer ni eden naj, naj; je predvsem eden iz vrste holivudskih romantičnih filmov s "hepi endingom". Vendar se film ne more primerjati s knjigo (kot skoraj vedno), ki je žal ni v slovenskem prevodu. Knjiga je oda toskanskim lepotam, hrani, ljubezni in življenju. Razmišljanja ter slikoviti opisi pokrajine, svetlobe, barv, vrtov, oljčnih nasadov, sadovnjakov in vinogradov so vabljivi in prepričljivi, a je tudi literarno pravi biser. Baje je roman marsikoga spodbudil, da je naredil prvi korak v uživanja v naravi, zemlji, hrani in vonjih, da so odprli srce in vsaj malo občutili barve življenja brez naglice.

Tisti, ki ste gledali film ali brali knjigo, veste o čem govori. Tudi o vili Bramasole,

ki jo pisateljica kupi, obnovi in uredi v zatočišče sanj in miru. Ko sem našla ta motiv pri Cori (do nje sem prišla preko naše Aleksandre) je bila prva misel Bramasole - pred prenovo :)

Milina

2011-03-19T07:48:00.002+01:00

Ko sem barvala ta motiv (in se spomnila podobnih), se mi je po glavi "sprehajala" beseda milina.

Nekdo je rekel, da je ta beseda v sorodu z besedo mleti. Mil naj bi tako pomenil zmlet, fin, mehak ... Da prideš do miline, je potrebno skozi proces mletja. Šele potem postane trdo v nas mehko in voljno. Ponavadi so zato starejši ljudje mili, blagi. Mlinsko kolo njihovega življenja jih je zbrusilo in omehčalo.
Takšne so tudi mame. Pa ne zaradi svoje starosti, ki bi jih obrusila :) Zaradi ... Zaradi lastnosti, ko lahko rečemo mami Mama z veliko začetnico.

Sarah na das medaljonu

2011-03-10T09:09:00.000+01:00

S prvo das ploščico sem kar zadovoljna. Odtis se mi ni najbolje posrečil, zato sem ga potem, ko sem motiv pobarvala, dodatno utrdila s svinčnikom.
No, pa sem "odkrila" (nisem brskala po netu, kdo je kaj takega že uporabil :)) še en način uporabe štampiljk.

Hello Kitty in Sarah Kay

2011-03-05T17:08:00.000+01:00

Kjuti, ljubko, luškano, prisrčno ... otročje? V japonščini temu z eno besedo rečejo kawaii. Baje ni nič čudnega, če na Japonskem vidite odrasle, oblečene v rožnato in s špangicami ter torbico "heloukiti". Zdi se mi, da ta kjuti-val pljuska tudi k nam, na zahod. Zaenkrat so (ali pretežno) opljuskani samo otroci in mladostniki. Čeprav najdemo po trgovinah že "heloukiti" opekače za kruh, fene, osebne tehtnice ... Verjetno ne samo za otroke :)

Nisem tip za kjuti oblačila in izdelke, čeprav jih rada pogledam (kot recimo izdelke na tej strani). Edino pri voščilnicah se mogoče pozna, da nisem imuna :)

Škatlici (načrt je Theresin) in voščilnici sta za nečakinji, nori na "heloukiti". Pa tudi Sarika jima je všeč.

Astre - zvezde

2011-03-03T08:51:00.003+01:00

foto: pbase

je skupno ime za okoli 600 različnih vrst rastlin. Pravijo jim tudi nebine, čeprav mi je ta izraz tuj. Vsaj v našem predelu Slovenije jim tako ne pravij(m)o. Poleg lepega okrasa (jesenskega) pa služijo tudi kot hrana metuljem.

Pri voščilnici sem uporabila tehniko maskiranja.

Zelo dobro jo je opisala Vladka v Ustvarjalni skrinji idej. Tudi senčenja je kar nekaj. Poleg disstresov rada uporabljam Faber-Castellove barvne krede in oljne pastele.

Top sladica

2011-02-28T18:00:00.002+01:00

Med sladicami, ki jih imam najraje in ki jih z veseljem tudi naredim, je na vrhu seznama tiramisu.

Foto: Art.com

Bloga ne nameravam spreminjati v kulinaričnega, le novo voščilnico moram opremiti s primernim besedilom :)

Za izdelavo tiramisuja sem preizkusila kar nekaj receptov, najboljši pa mi je spodaj zapisani, najden v eni stari nemški reviji.

Podlaga: otroški piškoti, poškropljeni (ne jih preveč namočiti!) s pravo kavo (lahko je malo sladkana, vendar ni potrebe), v kateri je malce ruma.

Nadev: 500 g mascarponeja, 200 g sladkorja, 2 dl mleka, po želji malo limoninega soka, 40 g želatine, 1,20 l sladke smetane.

Pasta: 50 g sladkorja, 3 žlice vode, 6 žlic močne črne kave. Sladkor in vodo kuham, da karamelizira (ostati mora tekoča), odstavim in primešam vročo kavo.

Mascarpone spasiram, dodam sladkor in mešam, dokler se ne raztopi, primešam mleko in limonin sok. Želatini dodam malo vode, pustim, da nabrekne, nato jo na štedilniku (ali v mikrovalovki) raztopim. Smetano stepem. Mascarpone in želatino premešam (in to hitro, da ne nastanejo grudice. Sicer lahko uporabimo tudi želatino fix), dodam smetano. Kremo razdelim na dva dela, enemu dodam pasto.

Na prvo plast piškotov dam en del nadeva, nato položim drugo plast piškotov (malo jih pokapljam s kavo), zopet nadev in na vrh posipam kakav v prahu. Za nekaj časa dam na hladno, da se sladica strdi.

In potem pride dobra deklica, ki vso umazano posodo ter pribor lepo umije in pospravi :)

Sreča

2011-02-23T16:27:00.000+01:00

Verjetno se spomnite pravljice Srečni Janez. Fant je nadvse srečen, ko za opravljeno delo dobi kepo zlata. Na poti domov jo zaradi teže proda za konja, tega potem za kravo, nato za prašička, ampak mu je tudi ta odveč. Zato ga zamenja za gosko, to nazadnje za brusni kamen. Vedno, ko je dobil nekaj novega, je bil srečen. Ko pa mu brusni kamen pade v vodnjak, je najsrečnejši človek. Ko je vse "izpustil" iz rok, ko je bil svoboden od imetja, je bil srečen. Ni žaloval za tem, kar je izpustil. Užival je v danem trenutku. Te svoje sreče se je fant naučil. Postopoma se je učil, da je bolj srečen takrat, ko ga imetje ne ovira na poti. Ko ima samo še samega sebe, ko lahko gre, kamor ga volja nese, in uživa v lepotah sveta, je zares srečen.
Zdaj pravljico vedno bolj razumem in se učim biti srečna. V otroških letih pa mi je bil Janez nadvse čuden in nerazumljen :)

Danes sem poštarja ujela pri nabiralniku, ko je pisal obvestilo, da me bo nekaj čakalo na pošti. Še sreča :), ker sem tako takoj prišla do nove štampiljke (Hero Arts, Old Letter Writting). Že dolgo je bila na seznamu "moram imeti".

Barvna papirja v ozadju sta ostanka tapet iz sobe za goste.

Vaja dela mojstra

2011-02-21T17:44:00.001+01:00

in "mojster" dela vajo, bi lahko rekla ob tej objavi. Gre za šivanje in pečenje peciva. Oboje mi je šlo veliko bolje nekaj let nazaj. Ko je bil šivalni stroj pogosto v uporabi in pečica večkrat segreta na 200° C. Verjetno velja podobno za vsa področja našega življenja. Ne le za ročne in kuharske spretnosti. Tudi prijaznost, dobrota, sočutje ... potrebujejo nenehno uporabo in vajo.

Spodnja voščilnica Willow writing recipes je spodbuda, da bom večkrat spekla kakšno sladico.

Zavese za ustvarjalno sobo so sila preproste. Takšne sem želela, ker je blago že dovolj bogato.

Za vajo v dobroti pa je dobra priložnost sodelovanje pri projektu Phototherapy Project.

Mama projekta je Jožica. Jo 100 % podpiram in ji želim veliko odziva.

Knjige, knjige, knjige

2011-02-16T18:42:00.003+01:00

Od prvega razreda dalje ali še prej, so knjige moje prijateljice. Kmalu sem jih tudi z ljubeznijo in vztrajnostjo začela zbirati. Vedno so mi bile nadvse dragocene. Skoraj ves denar (dobljen ob rojstnih dnevih ali zaslužen z raznimi deli) je šel za knjige. Tudi v knjižnici sem bila skoraj vsak teden. Zadnja leta vse manj zapravljam za knjige, v knjižnici pa sem še enako pogosto.
Še vedno so mi enako dragocene, vendar nanje gledam drugače. Ob dveh selitvah sem spoznala, da nekaterih več let nisem imela v rokah. In jih verjetno tudi ne bom imela še nekaj naslednjih let. Zato sem jih zložila v škatle (še prej vpisala naslove v beležko), te oštevilčila in naslove vseh knjig v škatlah prenesla v računalnik. Če bom potrebovala kakšno knjigo, jo bom poiskala v računalniku in tako videla, v kateri škatli na podstrešju se skriva.
Nekaj pa jih bo šlo tja, kjer vem, da bodo prišle prav.

Za vse tiste, ki bodo prebrane od tega leta dalje, sem naredila tole beležko.

Ne vem koliko let sem si že govorila, da bi bilo fino imeti beležko z naslovi vseh prebranih knjig.

Platnici, debeli 3 mm, sem ovila z valovitim kartonom in nato povezala z usnjenim trakom. Notri je toliko U map, kolikor je črk abecede. Za priimke vseh avtorjev, katerih knjige bodo prebrane v letih, ki so pred mano :)

Slika in voščilnica

2011-02-13T17:24:00.001+01:00

Včeraj sem namesto v naravo šla na sprehod v zapravljalni center Seiersberg :) Da se je "napasla" moja ustvarjalna duša. Mož je sicer sklepal (ne vem, zakaj?), da bom zapravljala v trgovinah s cunjicami.

V eni od trgovin z izdelki za dom sem našla sliko, ki je zadaj za voščilnico (bila je znižana za 50 % in je logično, da sem jo morala imeti :) Predvsem pa zato, ker mi paše v dnevno). Tako je postala navdih za ustvarjanje v tem zimskem, zasneženem dnevu.

Upam, da jutri ne bo potrebno kidati, preden se odpravim v službo. :)

"Grdi raček"

2011-02-10T19:23:00.000+01:00

Na moji lestvici priljubljenih živali so labodi kar visoko. Morda zato, ker mi prikličejo milino in lepoto v življenje. Ali zato, ker si labod samo enkrat v življenju izbere partnerja in takrat za vedno.

K njihovi priljubljenosti je pripomogla tudi pravljica Grdi raček, kjer okolica mladega laboda zaradi njegove drugačnosti označi za grdega. Pravljica me uči sprejemati in predvsem ceniti drugačnost.

Iz pravljice mi je ostala v spominu še mama raca. Samo ona se ni ustavila pri njegovi zunanjosti, temveč je videla dlje od ostalih živali. Vedela je, da je grdi raček dobrega srca.

Veter v laseh

2011-02-05T09:54:00.002+01:00

Ko se že sprijazniš in spoprijateljiš z moževo prvo ljubico, ki mu kuštra lase,

foto: Flickr

se kar naenkrat pojavi še druga :)

Foto: Blessing from Brenda

Ampak takšne so mu dovoljene in celo zaželjene, da včasih pusti ženo v miru doma, ki lahko v blaženi tišini ustvarja. Še prej si mora žena privoščiti novo steklenico Bandidosa.

Upoštevala sem vaše ideje iz prejšnje objave in tokrat vrat steklenice odela v fimo šal.

Mislim, da je še ena polna flaška v kleti. Ta bo šla (seveda prazna) k steklarju, da jo skrajša za dolžino vratu.

No, sem že zašla s teme o kateri sem začela pisati. Ni kriv alkohol! :) Torej: spodnja voščilnica je za današnji rojstni dan. Da bo vedel, kje se mora zasidrati :)

Bandidos

2011-02-03T08:44:00.001+01:00

se mi prileže le tu in tam. In še to ponavadi v poletnih mesecih, če je ob meni dobra družba. Stekleničke pa so mi zelo všeč.

V prejšnji objavi sem imela v obdelavi in predelavi kozarce od vložene zelenjave in posodice za začimbe, tokrat sem steklenico "preoblekla" v vazo.
Prebarvano z belo barvo, sem reliefne okraske potapkala z blazinico za štampiljke ter zaščitila s prozornim lakom.

Na mesto nekdanje etikete je nalepljen ovalni izsek, embosiran s pikicami ter okrašen z dvema metujčkoma.

Vrat steklenice mi je delal še največ težav in mislim, da bom čez nekaj časa "papirnati šal" zamenjala z ovito vrvico v rjavi ali rdeči barvi. Tale zaključek mi namreč ni všeč. Dokler ne dobim ideje, bo pač tako :)

Delovni kotiček

2011-01-30T15:37:00.001+01:00

Tako kot ostali prostori, tudi delovna soba počasi dobiva svoj končni videz. Za idejami brskam po revijah (Lisa stanovanje), netu, trgovinah in seveda svoji glavi. In to traja :)
Včeraj sem vsaj deloma spravila v red ostanke trakov in rožice. Traki so dobili prostor v kozarcih od vložene zelenjave, rožice pa v Ikeinih posodicah za začimbe.

Ker se bliža svečnica, sem "preoblekla" še blog. Tja do kulturnega dneva ...

Voščilnico s prozorno folijo

2011-01-29T10:36:00.002+01:00

je lažje narediti kot slikati :)

V najinem prejšnjem, micenem stanovanju, sem božično-novoletno smrečico in jaslice pospravila že kar za praznik treh kraljev. Zdaj, ko je prostora na pretek in ni otrok, ki bi vsak večer dajali spat ovčke in ostale figurice :), sem imela božično-novoletno dekoracijo vse do včeraj. Preden je šlo vse v škatle, sem naredila še nekaj posnetkov.
V komentarju pod tem prispevkom sem videla, da je Cool girl napisala, da so ji všeč lesene figurice. Willow Tree figurice so porcelanaste (vsaj tako piše), vendar res dajejo videz lesa. Imajo jih v kar nekaj trgovinah, , tudi preko spleta.

Okvirji in slike

2011-01-27T19:37:00.002+01:00

Te okvirje so imeli pred meseci v Rutarju znižane na 1 €.

Mislim, da sem 5x šla mimo police z njimi in študirala: jih naj kupim ali ne. Hm, po barvni kombinaciji mi ne pašejo v nobeno sobo. Ampak, 1 €!? Cena mi ni dala miru in sem kupila šest komadov. Dva sem posprejala z naravno barvo, s štampiljko in embosing prahom naredila vijugasti okrasek ter za motiv izbrala rjav in vijola odtis štampiljke Maribel (Stempelglede).

Ostali še čakajo na preobrazbo.

Spodnja slika pa je bila narejena za Maričko.

Dober začetek

2011-01-23T16:56:00.002+01:00

Tam desno, v profilu, piše "hribolazka". Pa ja. Kaj še?! Poroka je kar nekaj stvari v mojem življenju postavila na glavo in spremenila prioritete. Vsaj tiste, ki se tičejo preživljanja prostega časa. Vedno manj časa je bilo in je za moje planinske prijatelje. Upam, da bo letos drugače. Začetek je dober.

M. vabilu, da se spomimo njenega rojstnega dne s pohodom na kak hrib, se le nisem mogla odpovedati. Pravi, da si moramo kosilo zaslužiti, zato nas povabi na pohod, ki se konča z okusnim domačim kosilom v koči s prijaznimi oskrbniki. Zaradi kratkih zimskih dnevov smo bili povabljeni na Žavcarjev vrh.

Snega je bilo ravno dovolj za zimsko pravljico.

V gozdu smo občudovali zeleno preprogo, kristalne špagete in ledene orgelske piščali.

Tega prebivalca žal nismo srečali.

Na koncu še voščilnica za M. Pravi, da je takšnih dotikov najbolj deležna v naravi.

Ljubezen mi je vse razodela,

2011-01-15T19:34:00.002+01:00

ljubezen mi je vse odpustila -
zato obožujem Ljubezen,
kjerkoli bi se naselila.
K. Wojtyla

Od smrti v prejšnji objavi do ljubezni. Ja, takšno je naše življenje. Prepletanje težkih, bolečih in lepih trenutkov. Življenje dojemam kot pot s postanki, z ovinki, posuto s kamenjem in trnji, gladko ... Vedno pa lepo, bogato in pestro ravno zaradi raznolikosti.

Idejo za voščilnico sem dobila pri Valiti. Vse ("on" in "ona") je izrezano na roko, zato tu in tam ni tako kot bi moralo biti :)

Postaje našega življenja

2011-01-14T06:40:00.001+01:00

Ivan Cankar je zapisal: »Moje izbe niso bile domovi, postaje so bile. Dom je popotniku samo eden. Nanj mislim zdaj, ko se utrujen in do kraja vdan poslavljam od poslednje postaje. Veselo pozdravljena, hvaležno blagoslovljena zadnja prijateljica.«

Za prijateljico, ki ji je umrla mama.

Novo žrebanje in rekreacija

2011-01-09T12:15:00.002+01:00

Maja z biseri se mi ni oglasila, zato sem žreb bonbočka ponovila. Tokrat je bila izžrebana Marička. Čestitam, in upam, da ti bo bonbonček všeč.Verjamem, da pri njej ne bo potrebno čakati tri tedne, da se mi oglasi, saj je redno na mojem blogu. Sicer že imam tvoj naslov in ti bom lahko darilo kar poslala. Seveda mi prej napiši, kakšen motiv si želiš na sliki.

Toplejši dnevi mi pravijo, da bo potrebno telo ponovno spraviti v pogon. Tu in tam kakšen sprehod je pramalo. Če bi imela težave s kilažo, bi mi bilo lažje :) Tako pa se kar s težavo spravim k "miganju". Le občasne težave z bolečo hrbtenico in nogami me opozarjajo, da bi bilo fino, če bi si vzela več časa za kakšen šport. Še posebej na zraku. Ena najlepših oblik rekreacije mi je jahanje. Ampak samo takrat, ko sem opazovalka. Pa imam možnosti še in še. Moji starši imajo konje že vsaj 20 let, vendar sem na konjskem hrbtu sedela le nekajkrat. Očitno me ni "zagrabilo". Upam, da bo kdaj čas in(predvsem) volja tudi za to.

Lep preostanek nedelje! Pri nas pihaaaaa.

Bi, ne bi; sem, nisem

2011-01-07T18:04:00.003+01:00

Ljudje okoli mene, dogodki, situacije ... moje misli in odločitve velikokrat premetavajo iz enega kota v drugega. Da se za kakšno stvar, izlet, nakup ... odločim, porabim veliko časa. Sem zato neodločna? Rekla bi, da je v moji naravi miselno preizkušanje vseh možnih opcij in predvidevanje posledic le teh.

Moja zaobljuba za letošnje leto je, da bom poskušala biti bolj odločna. Zakaj? Ker ljudje okoli mene "trpijo." Bi šla na silvestrsko zabavo, ali bi raje uživala doma. Bi si kupila to krilo ali ono obleko? Bi delala takšne voščilnice ali ne. Včasih že sama težko prenašam svojo neodločnost, kaj šele drugi :)

No, ta moja odločnost se bo pokazala že zdaj. Maja z biseri, ki je bila izžrebana, se do danes ni javila, čeprav sem jo obvestila tudi na njenem blogu. Če mi ne piše do nedelje opoldan, bom žrebala še enkrat :)

Želim ti ...

2010-12-31T11:30:00.001+01:00

V novem letu ti želim 365 cvetlic, za vsak dan po eno.

Želim ti
oči otroka,
sanje otroka,
srce otroka.

Potem boš zmogel v novem letu vse videti novo.

Želim ti, da bi imel vsaj enega človeka,
pri katerem bi našel varnost.
Želim ti, da bi bil vsaj enkrat na dan za trenutek poln veselja.

Želim ti, da bi s svojim prijateljstvom osrečil
vsaj nekaj ljudi.

Phil Bosmans

Božična objava in darilo

2010-12-25T22:21:00.003+01:00

Mi je kar malo nerodno, ker šele zdaj pišem tole. Dan je bil tako zapolnjen s prijetnim, nasitnim (njami, kosilo pri starših), ljubečim ... in nazadnje še idilični svet male Heidi, da preprosto ni bilo časa za računalnik. Aja, še dva otročka sva dobila za Božič :) Da malo razbremeniva sestrino družino :), naju pa seveda obogativa, sva na počitnice povabila nečaka in nečakinjo. Petinpolletni R. ter skoraj triletna N. že lepo sanjata v sobi za goste.
Pikica na i so še pravkar prebrani komentarji ob mojem zadnjem zapisu in ob vsem lahko rečem, da je bil ta Božič res zelo, zelo lep. Tudi zaradi vas, ki zahajate na to stran in vedno zapišete besede, ki ogrejejo srce. Hvala vam, drage prijateljice!

Žrebanje božičnega darila - bonbončka sva z mojim L. opravila že dopoldan. Da je bilo vse tako, kot mora biti, vam lahko zagotovim, ker je žrebanje opravil moj plavi angel - varuh reda in miru :)

In izžrebanka je MAJA Z BISERI. Draga Maja, čestitam. Pošlji mi naslov na moj mail.
Tako pa je zgledalo vse skupaj:

Ker dopoldan ni bilo časa, da bi objavila svoje božično voščilo, ga pač zdaj. Naj bo tak vsak dan!

Foto: PAS

Sveti večer

2010-12-24T12:15:00.001+01:00

Kot otrok nisem bila nikoli pri polnočnici. Ata in mama sta se morala zaradi dela na kmetiji zgodaj vstati in zato ni bilo navade, da bi šli k polnočni maši. Potem so prišla zadnja leta osnovne šole, ko sem s sestro in sestrično redno igrala v božičnih igricah pred polnočnico. Ponavadi smo šle s Pohorja (no, skoraj s Pohorja :)) peš v nekaj kilometrov oddaljeno vaško cerkev. Trenutki, ki jih ne bom nikoli pozabila.

Zadnji dve leti pa je moja "polnočnica" večerna maša. Tista "polnočnica" za družine. Vem, ni ta prava. Je pa enako lepa :) Svoj čar in toplino ji dajejo že mlade družine z otročki. Ob tem malo pozabim, da sem sama, brez moža, v cerkvi in da sva sama, brez otrok v zakonu. In On je tisti, ki srce napolnjuje z radostjo in veseljem.

Naj bo tudi vaš božični večer topel, naj se dotakne vaših src!

V tej objavi še zadnji letošnji voščilnici. Štampiljki sta Katzelkraft. Na drugi je bil napis v francoščini, vendar sem ga izrezala s štampiljke in potem kar z roko dodala slovenskega. Pri ustvarjalkah se šepeta, da bomo kmalu lahko naročale tudi štampiljke s slovenskimi mislimi, napisi ... :) Jeee, komaj čakam. Baje po novem letu, a ne? :)

Predpraznični dnevi

2010-12-23T18:20:00.004+01:00

V tem tednu sem bila v "špeceriji" le enkrat. Da sem nakupila stvari, ki so mi zmanjkale. Ob pogledu na polne vozičke drugih ljudi, sem se zamislila, kako nam v bistvu gre dobro. Ali pa se nam obeta kakšna kriza, za katero ne vem, in je potrebno narediti po svojih shrambah in hladilnikih zalogo za en mesec ali več? Mogoče imajo za božični večer povabljeno vso žlahto na večerjo?

Tale potrošniška mrzlica je že prav nadležna. Če seveda padeš vanjo. Poslušam in berem, kako ljudje komaj čakajo, da je vse to za njimi. Da bo končno tukaj 3. januar.

Moram napisati, da me takšno razmišljanje žalosti. Prazniki so zato, da te obogatijo, so sonce v sivih in meglenih dneh. Namen praznikov ni v tem, da te spraznijo, kot bi pomislili ob besedi praznik. Mogoče Slovenci res nimamo posrečenega izraza za praznične dneve. Prazniki bi nas morali sprazniti vse navlake, vsega, kar nas teži in napolniti z vsebino, s toplino, z veseljem do življenja.

Saj se da. Le potruditi se je potrebno in poiskati smisel in vsebino praznikov.

Božič ni samo lepo okrašen dom (prispeva pa k vzdušju)

niso samo darila (darilo je že praznik sam),

in ne leporečna voščila (dobro pa jih je slišati :))

pretiravanje s hrano in pijačo, otročja sentimentalnost s sladkobnimi pesmicami, jaslicami in umetnimi božičnimi drevesci; svečano razsvetljavo, ki vodi v trgovine.

Da je božič še kaj drugega, neprimerno večjega in dragocenejšega.

Je tisti, ki so ga našli pastirji v jaslih.

S sanmi na rojstni dan

2010-12-22T09:26:00.001+01:00

Če bi živela nekje na severu, daleč na severu, kjer je zima - zima, kjer sneg vztraja na zemlji nekaj mesecev, kjer cest ne posipljejo s peskom in soljo, bi se na rojstni dan odpravila s sanmi.

Čeprav spodnja voščilnica zgleda božično-novoletna, je v resnici rojstnodnevna. Namenjena je nečaku za šesti rojstni dan. Zato jo tudi prijavljam za 19. izziv v Craftalnici.

Imejte se lepo. Če ste si privoščili že božično-novoletni dopust, še toliko bolj!

Božična zgodba v današnjih časih

2010-12-20T17:03:00.002+01:00

Hm, bi bila božična zgodba v teh časih takšna: :)

Le kakšne božične voščilnice bi potem delali?

Lep preostanek adventnega časa želim!

Zate imam luč

2010-12-12T13:13:00.000+01:00

V naših krajih (verjetno tudi drugje) skavti na četrto adventno nedeljo po župnijah nosijo Betlehemsko lučko miru. Ne bo nič narobe, če že danes naredim malo reklame. Njihove poslanice in plakati so mi vedno všeč. Naj krasijo tudi moj blog :)

Že 20 let prinašajo mir. Že 20 let Luč miru iz Betlehema plapola na slovenskih okenskih policah, se pozibava v rokah skavta, ki hodi po zasneženi cesti.

Vsak, ki je nosil plamen, je čutil čarobnost te lučke. Greje in ti šepeta, da bodi dober, da se potrudi, ljubi, preseži samega sebe. Ves ta šepet pa je miren, topel in domač. Nič kaj hrupen, vpadljiv in agresiven. Počasi plamen plapola in te vabi. Vabi v dogodivščino sprejemanja in dajanja na tako oseben način, da skoraj čutiš, kako mir greje v tvoje prezeble roke, ko ga podarjaš naprej.

Ponesite lučko naokrog, razdajte jo vsem, ki so sami, bolni, žalostni ... razdajte jo vsem. In naj ta plamen, ki gre iz vaših rok vsebuje tudi del vaše zgodbe. Zgodbe, ko ste se odločili, da boste ta advent dali vse od sebe, da bi vi in ta svet postali prijaznejši, boljši, bolj mirni. Dajte se od sebe. (Besedilo vzeto tukaj)

Razlaga plakata:
Pravljičnost ozadja z zvezdicami v nas prebuja željo po pravi, neskončni Luči. Tako malo prostora ima - Luč, ki je prišla in tako ozka je pot, a važno je, da gori zame in zate, za vse nas. Spiralni elementi predstavljajo naš svet, ki je poln, prepoln vsega lepega, blišča, barv, preobložen z udobjem, a prazno sveti okrog nas. Na vrhu tega stoji preprosta punčka, ki ima Zate pravo Luč! Da nas spomni na otroka, ki je majhen, a ima veliko upanje, da lahko spreminja svet. V beli barvi rutke so vsebovane barve vseh rutk sodelujočih skavtov in tabornikov, ki bodo nosili luč. V rokah ima dve svečki - ena je zanjo, drugo daje, saj če sama ne bi imela Luči je ne bi mogla dati drugemu. (Opis vzet s spletne strani Zate imam luč)

Drobni užitki

2010-12-07T18:02:00.000+01:00

Eden od drobnih užitkov je sedeti ob toplem kaminu ob mrzlih zimskih večerih ali sivih deževnih dneh. V rokah skodelica dišečega čaja ali penastega kapučina. V ozadju pridušena glasba.

Pa se ob takih trenutkih velikokrat spomnim na Deklico z vžigalicami.

Vir: Changing Places

Še vedno so med nami "deklice." Osamljene, prezeble, revne, zapuščene, drugače misleče. Da bi jih le spoznala, ko jih bom srečala, in pomagala po svojih močeh.

Pravljični vikend

2010-12-06T17:46:00.000+01:00

Če bi se dalo, bi takoj podpisala za dva meseca takšne zimske pravljice kot je bila ta vikend. Ceste splužene (no, ja - da sem lahko prišla od doma do glavne ceste sem morala na kolesa oblačiti zimske "zoknčke") in suhe, sneg na drevesih, sneg na tleh, sonce, ki pa ni bilo dovolj močno, da bi pregnalo mraz.

Danes pa skoraj ni sledu o snegu in zimski idili. Saj bo še, a ne? :)

Čas snežakov

2010-12-04T11:43:00.001+01:00

Da mi gre delo hitreje od rok, sem motive s podobno temo združevala in po isti predlogi naredila voščilnice. Le barve in papirji so različni. Tokrat so bili na vrsti snežaki. Modrega sem predstavila v prejšnji objavi. Tokrat še ostali trije.

Zajček Belouhec in korenček ter snežak s ptičko

2010-12-01T17:37:00.001+01:00

Sredi mrzle zime je skakljal zajček Belouhec po opustelem polju kmeta Pavlina. Lačen je ovohaval ledene kupčke zemlje in brskal po snegu. Morda je pa le še kje skrit kak majčken zguban ostanek zelja ali korenja! In imel je srečo. Našel je dva debela sočna korenčka. Dva!
Presenečen se je urno lotil prvega in se napokal, da bi mu skoraj počil trebušček.
"Kaj pa naj z drugim korenčkom?" je premišljeval po obilnem obedu.
"Že vem, srnici Repki ga bom podaril! Prav gotovo je tudi ona lačna!" se je spomnil.
Z ostrimi zobki je zagrizel v korenček in ga odnesel tja, kjer si je srnica ponavadi poiskala zavetje. Pa je ni bilo doma. Zajček je položil korenček pod veje starega drevesa in vesel odcikcakal čez polje.
Ko se je srnica vrnila, je našla korenček in bila darila zelo vesela. Ampak maloprej se je najedla sena na gozdarjevem krmišču, da bi ji skoraj počil trebušček, torej si res ni mogla privoščiti še korenčka.
"Divjemu prašičku ga bom nesla," je sklenila. "Prav gotovo je lačen!"
In tako je srnica odnesla korenček do kotanje, v kateri je ponavadi prenočeval pujs Ščetinar.
Pa ni bilo nikogar doma. Zato je korenček lepo položila na travnato ležišče in stekla nazaj v gozd.
Ko se je divji prašiček vrnil domov, je našel sočni korenček in se razveselil.
Ker pa je bil pred tem v sadovnjaku kmeta Pavlina in si je z jabolki, ki so ostala pod drevesi, nabasl trebuh, da bi skoraj počil, ni mogel zdaj pohrustati še korenčka.
"Škoda bi ga bilo, če bi zgnil!" je zagodrnjal Ščetinar. "Stari sovi ga bom dal. Prav gotovo je lačna!"
Vzel je korenček in ga odnesel k skalni votlini, v kateri je domovala stara sova Sivka.
Ampak sova je prav takrat spala. Prašiček je zakotalil korenček v votlino in tiho odkopitljal.
Ko se je Sivka zvečer prebudila in raztegnila svoja siva pernata krila, se je skoraj prekucnila čez korenček.
"Uhuh, kaj pa je to? Le kdo mi je podaril korenček?" je zasopla. "Dobro je hotel, ampak jaz zelenjave ne maram! Kaj pa naj zdaj storim? Korenčka je škoda!"
Našopirila se je in se zamislila.
"Zajčku Belouhcu ga bom nesla. Prav gotovo je lačen!"
Z ostrimi kremplji je zgrabila korenček in odletela k zajčku. Pa ga ni bilo doma. Zato je spustila korenček kar v sneg pred vrati in odletela lovit miši.
Kmalu zatem se je Belouhec vrnil domov. Bil je utrujen, skoraj zmrznjen in zelo, zelo lačen.
Zagledal je korenček!
"Kakšna sreča!" je hvaležno vzkliknil. "Tako lačen sem, tu pa leži sočen korenček, kot bi padel z neba!"
In se je najedel, da bi mu skoraj počil trebušček.

"Grom in strela! Tole je bilo pa lepo!" se je veselil mali angelček s kapico. Kapico s cofkom, jasno!
"Si videl? Tudi sova ni hotela korenčka za darilo!"
"Drži!" je pokimal stari zajec in se zagledal v mestne luči, ki so migotale v daljavi.
"Bi lahko podaril luč?" "Ja, lahko!" je zatrdil angelček.
"Lumina jo je nekoč že podarila."
"Lumina? Kdo pa je to?" je zanimalo zajca in našpičil je ušesa.

Mali angelček je začel pripovedovati drugo zgodbo.

Ja, druga zgodba in vse ostale vse tja do božiča najdete v knjigi Božične zgodbe za 25 lepih večerov.

Tu in tam se za kaj navdušim, po premisleku ugotovim, da je neizvedljivo, da ni prav ... Tako je tudi z mojo idejo o pravljicah. Ideja je dobra, verjetno bi koga razveselila, vendar mislim, da ni prav, če jih "kradem" iz knjige. Se opravičujem, če sem vam naredila lušte, zdaj pa pustila "lačne." :) Mislim, da je knjiga na voljo na policah v knjižnicah in si jo boste tiste, ki vas zanima, sposodile. Želim vam, da bi ob njej uživale tako, kot sem sama.

24 pravljic, na koncu pa darilo

2010-11-28T15:25:00.005+01:00

Pred nekaj leti sva si z možem v adventu izmenjaje brala pravljice iz knjige Božične zgodbe za 24 lepih večerov. Knjiga je izšla pri založbi Kres. Žal je že razprodana, sicer bi jo kupila za kakšnega nečaka ali nečakinjo. V tem adventu sem se odločila, da bom vsak dan (če le ne bo prišlo kaj vmes) od prve decembra do svetega večera objavila eno pravljico iz te knjige ter eno svojo čestitko. Saj vem, da jih vsi ne boste brali :) Pri svojem delu večkrat uporabim kakšno zgodbo ali pravljico, zato bo dobrodošlo predvsem zame, da jo bom lahko kar "snela" z neta in že uporabila. Če pa bom z njimi razveselila še koga med vami, toliko bolje.

Hm, je to zakonito? Kaj mislite? Če je narobe, seveda ne bom nadaljevala. Kakšne tožbe si res ne bi rada nakopala na glavo :)

Danes, na prvo adventno nedeljo začenjam z uvodno pravljico Agelček s kapico.

Na nebu je že ugašala svetloba dneva, ko je stari zajec skakljal čez travnik ob robu gozda in po trdo zamrznjeni zemlji praskal za hrano. Tu je pomomljal uvelo deteljico, tam je obgrizel razpadel štor.
Zahajajoče sonce je škrlatno obarvalo večerno nebo ...
Zajec se je ob tem spomnil davne zgodbe, ki mu jo je nekdaj pripovedovala babica pred božičem, da namreč angelčki v veliki nebeški peči pečejo piškote. Kar na smeh mu je šlo, ko je pomislil na to. Ali angelčki res pečejo piškote, zajec seveda ni vedel. S svojimi bistrimi očmi in tenkimi ušesi pa je opazil marsikaj, o čemer se drugim še sanjalo ni.
Čutil je, da je v zraku plavalo nekaj lepega in prav posebnega. In če je res dobro prisluhnil, je zaslišal tiho in skrivnostno zvončkljanje in petje: "Aleluja, aleluja ..."
"Hopla!"
Prav pred gobček starega zajca je v travo čmoknil majhen skuštran angelček. Na glavi je imel živorumeno kapico s cofkom.
Zajec je prestrašeno odskočil.
"Oprosti!" je ves nesrečen zaklical angelček.
"Tega res nisem hotel. Ampak pristajanje mi še ne gre!"
Potegnil si je kapico s cofkom čez ušesa in zaman poskušal očistiti rjavo packo prsti na svoji srajčki.
"Grom in strela!" se je jezil.
"Taka gnusoba! Misliš, da bi šla stran, če pljunem nanjo?" je vprašal zajčka.
"Nak," je odmajal presenečeni kosmatin. "Naj se lepo posuši, potem jo boš pa skrtačil!" je pametno svetoval, ko je spet prišel do sape.
"Prav, hvala!" se je vljudno zahvalil angelček.
"Pa naj se posuši." Sedel je k zajcu v listje.
"Prehladil se boš!" je menil stari zajec.
Malček je odkimal: "Ne bom se ne! Angelčki nikoli ne smrkamo!"
Pogledal je na levo, ozrl se je na desno ...
"Ali kaj iščeš?" je vprašal zajec.
"Ja," je odgovoril angelček, "pa res nekaj iščem.
Darilo. Darilo vseh daril. To darilo namreč ni za kogarkoli. To darilo je za ..."
K sebi je potegnil dolgi zajčev uhelj in vanj nekaj zašepetal.
"Čisto zares?" se je čudil stari zajec.
"In to misliš najti tu na Zemlji?"
"Točno tako!" je ponosno pokimal angelček.
"Vsako leto poleti nekdo izmed nas iskat darilo. In letos so izbrali mene. Si lahko misliš? Mene! Ampak na žalost je že presneto težko najti kaj novega. Veš mogoče ti za kakšno prav posebno darilo?"
Stari zajec si je potegnil uhlja čez oči. Če je bilo čisto tiho in temno, je namreč najlaže razmišljal. Naenkrat pa se mu je posvetilo in ušesa so se mu spet postavila pokonci.
"Že vem," je oznanil, "najbolj čudovito darilo bi bil sočen korenček!"
"Kaj? Korenje? Fuj!" je kriknil angelček.
"Zakaj pa ne?" je skoraj malo užaljeno vprašal zajec.
"Zame ni na vsem svetu nič lepšega!"
"Seveda, ker si pač zajec. Ljudje pa niso zajci. In radi imajo vse kaj drugega. Če iščemo darilo za nekoga, moramo dobro premisliti, s čim bi ga zares razveselili; takle korenček pa ..."
Stari zajec ga je prekinil: "Marsikdo bi bil debelega sočnega korenčka na moč vesel, če bi ga le dobil! Ti pač ne poznaš zgodbe o zajcu in korenčku, kaj?"
"Ne," je priznal angelček. "Prosim, povej mi jo!"
V napetem pričakovanju zanimive zgodbe so bile njegove oči velike kot cofek na živorumeni kapici.
"Zgodbe imam rad, veš! Celo bolj rad kot špagete iz sončnih žarkov ali oblačne poljubčke! Daj no, začni že!"
"Dobro, dobro!" se je namuznil stari zajec in se odkašljal.

In potem je začel pripovedovati prvo zgodbo ...
(Iz Božične zgodbe za 24 lepih večerov, Brigitte Weninger)

Dalje v sredo. Danes pa bom objavila še sliko tega, kar bom na božič podarila nekomu izmed vas, ki boste pod to objavo pustili komentar.

Tako dolgo sem že odlašala z bonbončkom. Rekla sem si, da bo ob drugi obletnici bloga, pa ob xy objavi, potem ob xy obiskovalcih :) Nič, naj bo božič tisti dan, ko bom podelila nekaj ustvarjalnega materiala in dva moja izdelka.

Vse, kar je potrebno, je to, da nekaj napišete pod komentar. Na svojem blogu (če ga imate) lahko omenite bonbonček, vendar ni pogoj.

Na fotografiji spodaj lahko vidite okvir. Zaenkrat je še prazen. Dopolnila ga bom, ko bom izžrebala in mi bo izžrebanec napisal, kaj želi. Lahko je kaj "punčkastega" kot je recimo Sarah Kay (podobno kot so te slike), ali kašna rožica (izbere lahko med 12 odtisi A Year of Flowers) ... Svečko v svečniku bom seveda menjala in dala neuporabljeno :)

Aha, še to: kje moram klikniti, da bo ta objava na vrhu do 25. decembra? Iščem in iščem, vendar ne najdem.

Adventni venčki in dekoracija

2010-11-27T18:07:00.003+01:00

Tokrat brez besed o adventu in pomenu. Je bilo lani dovolj napisanega :). Naj fotografije govorijo, da mi je lepo, ko me obdaja adventna dekoracija.

Bog postane človek največkrat čisto po tihem,

angeli ne prepevajo, kralji gredo mimo,

pastirji ostanejo pri svojih čredah.

Bog postane človek največkrat čisto po tihem,

javnost ga sploh ne opazi,

ljudje se ga sploh ne zavedo.

V skromnem dvosobnem stanovanju,

v bolniški sobi, v obupu noči v uri osamljenosti,

v upanju, v veselju nad ljubeznijo do bližnjega.

Bog postane človek največkrat čisto po tihem –

kadar ljudje postanejo ljudje.

(Vir: Neznan)

Adventni čas

2010-11-22T19:44:00.005+01:00

je pred nami. Zame so tile štirje tedni med najlepšimi v letu. Advent je že tak čas, v katerem se srca zbližajo, hlad v odnosih otopli, nasmeh je bolj ljubeč ... Če si vzameš čas za to. Če ne dopustiš, da potrošniška mrzlica v adventu ne izpodrine njegov pravi pomen.

Uživam v vseh pripravah in opravilih, ki jih prinaša adventni čas. Vonj po topli potici in orehovih rogljičkih. Adventni venček s prižganimi svečami. Dom je pospravljen in očiščen. Darila (bolj drobne pozornosti) so nakupljena ali narejena že med letom. Z otroki izdelujemo voščilnice, s katerimi bodo razveselili vaščane, ki so "našli dom" v domovih za ostarele.

Uživam v tem prazničnem razpoloženju, obenem pa se zavedam, da je potreben tudi čas zase. Da bom znala strmeti nad dejstvom, da je na prvi božič nevidni, neotipljivi Bog postal viden in otipljiv v betlehemskem Otroku.

Iz kupčka že pobarvanih odtisov sem ta vikend naredila tri voščilnice.

Na prvi fotki so "razstavljene v "dekorativnem kotičku" moje ustvarjalne sobe.

In še posamezne:

Silent night

2010-11-18T17:59:00.003+01:00

Dolgi večeri so mi še posebej všeč. Zunaj je že zgodaj tema, dokaj mrzlo, narava spokojna. Vsenaokoli tišina, lučke v dolini in zvezde osvetljujejo noč. V daljavi je videti osvetljeno Ptujsko Goro, pa sv. Jerneja pri Ločah ... V rokah kakšna dobra knjiga (trenutno uživam v Samotnosti praštevil) ali pa rožni venec. In mi je toplo pri srcu. :)

Mogoče mi je prav zato zelo ljuba štampiljka Silent Night.

Četudi je zunaj mrzlo, naj vam bo toplo!

Barvice, barvanje in uživanje

2010-11-13T08:05:00.002+01:00

V eni od prejšnjih objav sem napisala, da bodo moje letošnje voščilnice le z enim motivom. Bolj preproste, ki mi ne bodo vzele preveč časa. Ampak ...
Barvanje odtisov je tista moja priljubljena prostočasna zaposlitev, ki se ji ne morem upreti.

Kakšen vzgojitelj v vrtcu se ob omembi pobarvank kar naježi. Ker zavirajo ustvarjalnost, vsiljujejo podobe, ki so jih naredili odrasli. Otroka sicer na tak način fino zamotimo, vendar je zanje škodljivo, ker sam neha ustvarjati. No ja, včasih se mi zdi, da je že vse škodljivo za njih in je najbolje, če jih zavijemo/jo v vato. :)

Nimam navade kazati polizdelkov, vendar mi je bil kupček pobarvanih odtisov tako všeč, da sem jih morala pofotkati :) Zanimivo je, da včasih šele na fotografijah opazim, če je še potrebno kje pobarvati.

Papirji Core'dinations (So Mod in Nostalgia) so že pripravljeni, da jih uporabim za končne izdelke.

Imejte lep vikend!

Za mrzle (zimske) dni

2010-10-24T18:05:00.001+02:00

Baje bo danes ponoči snežilo. Vse tja do 700 m naj bi sneg pobelil naravo, odeto v jesenske barve. Brrr. Ne še. Še nekaj tednov bi rada uživala v zlato-bronastih in še kakšnih toplih barvah.

Že kar nekaj časa pa si ob večerih prižigam čajne svečke v različnih svečnikih. V toplejših mesecih nanje pozabim. Pravzaprav si s svečkami pričaram lepše vzdušje v mesecih, ko je zunaj mrzlo, sama pa uživam v toplem domu. Ki v teh dneh dobiva "obleko". Po enem mesecu gradbenih odrov in menjavi delavcev, bo fasada končana ta teden. Se je že tako dolgo vleklo, da sem bila nenehno slabe volje, ko sem pomislila na nedokončano delo :)

Za včerajšnje srečanje kolegic sem naredila 25 svečnikov z zimskim motivom.

Kalup je kupljen v Hobby & Artu. Svečnike sem pobarvala z akvarelnimi barvicami in zaščitila z lakom v spreju.

In še delček fasade v nastajanju:

Dom - ko prostor dobi "dušo"

2010-10-12T17:56:00.001+02:00

So stanovanja in so hiše, so vikendi in počitniške hišice. In to ostanejo.
Ali pa ne. Se spremenijo v dom. Dom je tam, kjer je ljubezen. Kjer se vsak dobro počuti.
Dom je tam, kjer prostor diši po domačnosti, prijaznosti. Dom je tam, kjer te ovije toplina, ko stopiš vanj. Dom je ...

Prve zimsko-božično-novoletne čestitke

2010-10-02T19:15:00.001+02:00

Letos sem se odločila, da bodo božične voščilnice z enim motivom. Takšne, ki gredo v standardno kuverto in nanjo le ena znamka. Saj ne, da bi bila škrt :) Preprosto ni časa za proizvodnjo nestandardnih, preveč bogatih, preveč kompliciranih. Ki potem (mogoče) pristanejo v košu :) Ampak kakšno s Sarah Kay, Tildiko in Edvinom bom že naredila. Za tiste, ki imajo kakšnega otroka pri hiši :) In zato, da bom lahko barvala.

Delček Michelangelove mojstrovine 2

2010-09-29T18:13:00.002+02:00

Velikansko delo poslikave stropa Sikstinske kapele je Michelangelo začel 10. maja 1508. Dela se je lotil, čeprav ni prav nič poznal tehnike freske. Poklicali so nekaj slikarjev, ki so bili izkušeni v slikanju na presno, da bi mu pomagali. Vendar jih je Michelangelo postavil pred vrata in dal ostrgati vse, kar so naslikali. Zaprl se je v kapelo in ni hotel več odpreti.
Delo so spremljali nenehni problemi z družino, ki mu je visela na vratu, ga izkoriščala in ga do smrti izčrpavala. Obupoval je nad plesnijo, ki je napadala poslikavo. Srečeval se je z zavistjo sovražnikov, ki so računali na njegov propad. Malo je manjkalo, da ni vse skupaj pustil in pobegnil. Vsem težavam navkljub je podrl oder in odkril svoje heroično delo 1. novembra 1512. (Iz knjige: Romain Rolland, Michelangelo).

Voščilnica je narejena s štampiljko Creation of Adam.

Prostor za fotke sorodnikov

2010-09-22T17:03:00.004+02:00

Kadar pridem h komu na obisk, so mi najbolj simpatičnimi kotički njihovih domov tisti, kjer imajo "spravljene" sorodnike. Pa naj bo to kakšen predalnik, na katerem so fotografije njim dragih oseb, ali stene, kjer z zanimivih okvirjev zrejo umrli ali še živeči sorodniki. Na tak način jih ohranjaš v svojem srcu in čutiš njihovo bližino tudi, če jih ni s tabo.

Preden so delavci začeli s fasado na najini hiši, sem vzela eno ploščo stirodurja, jo oblekla v tapeto, na robove pa nalepila pobarvani okrasni profil iz stiropora. Na hrbtno stran paspartujev sem z lepilom za nakit nalepila risalne žebljičke. Zdaj lahko preprosto vsako fotografijo s paspartujem snamem in jo nadomestim z novo.

Idejo za ta okvir sem našla v septembrski reviji Lisa - Moje stanovanje.

Delček Michelangelove mojstrovine

2010-09-09T17:27:00.000+02:00

vir: Art

V spalnici imava precej veliko steno. Ker nimam primerne slike, sem se odločila za stensko dekoracijo. Ko sva izbirala primerno nalepko ali šablono, sva se kar hitro soglasno odločila za sliko "Roke".

Vir: Hobby&Art

Gre za delček ogromne (več kot 500 m2) stenske poslikave na stropu Sikstinske kapele. Poslikava velja za Michelangelovo najzahtevnejše delo, za katerega je potreboval štiri leta.

Vir: Wikipedija

Po navodilih sem šablono nalepila na steno in z gobico nanašala barvo. Ko je bilo posušena, sem hotela šablono odstraniti. Katastrofa! Zraven šablone se je odstranjevala tudi barva z zidu. Detajl tega zmazka :)

Mož je sicer rekel, naj bo kar tako, ker zgleda bolj staro :) Ni šans. Tiste bele pikice so me tako motile, da sem vzela čopič in pobarvala "okvir" okoli slike.

Okej, stanje je bilo boljše. Vendar mi je še vedno nekaj manjkalo. Kupila sem okrasni profil iz stiropora, ga prebarvala in z njim naredila okvir. Končna "umetnina" na steni mi je celo bolj všeč kot bi mi bila prvotna slika, če se ne bi luščila barva.

Od začetka do konca je trajalo en mesec :) Mislim, da sem ustvarjanje s šablonami na stene končala :) Razen, če mi kdo pove, kaj narediti, da s šablono ne bom odstranila še barve? :)

Ideje za jesensko dekoracijo

2010-09-08T07:34:00.002+02:00

vir: House of Hepworths

sem našla pri Melissi. Še več jih je na drugih blogih (glej sličice pod njenim prispevkom).

10 X kaj imam rada

2010-09-07T13:39:00.003+02:00

Mavrično pisana Andreja me je na svojem blogu povabila k igri, kjer napišeš 10 stvari, ki jih imaš rad. Ker tudi sama rada preberem, kaj imajo druge ustvarjalke rade :), je prav, da igro nadaljujem. Lahko bi pisala, rada imam moža, svojo družino ... Kar pa je tako logično :) Zato sem se odločila, da poiščem predvsem stvari/predmete, ki v vsakdan prinašajo drobne užitke in veselje. Vse fotke (razen zadnje) so z neta, vrstni red top 10 pa je naključen. Iz seznama se vidi, da se je začelo hladno vreme. Spomladi bi bil spisek najbrž drugačen :)

1. Dekice David Fussenegger. Prvi sva dobila za poročno darilo. Rada imam njihove barve, kakovost in toplino.

2. Spomladi in jeseni (ko ni premrzlo) si pod krajše krilo rada nadenem pisane, vzorčaste nogavice.

3. Figurice Willow Tree morajo biti skoraj v vsakem prostoru.

4. Zjutraj me spravi k sebi "obred" pitja bele kave ob pregledovanju zadnjih blogerskih zapisov naših ustvarjalk.

5. Jesen in zimo imam rada, ker se takrat na jedilniku znajde kislo zelje na 101 način.

6. Kadar sem po večerih sama doma, si "zavrtim" romantični film. Teh je sicer ogromno in je včasih pravi izziv najti gledljivega, ne preveč pocukranega.

7. Dolgi večeri prinašajo svetlobo čajnih svečk na zanimivih podstavkih in svečnikih. Če je svečka dišavna, je v prostoru toliko lepše.

8. Rada imam lenarjenje s kakšno dobro knjigo.

9. Še vedno dobim mehka kolena :), ko mi mož zaigra na kitaro in zraven zapoje.

10. Skoraj nikoli si ne snamem verižice z obeskom, ki mi ga je naredila mlajša sestra.

V navodilih igre je, da moraš poiskati 10 oseb, od katerih bi rad prebral kaj zanimivega.

Svojo radovedno, žensko naravo bi rada nahranila pri
1. Tiki iz Tikinega sveta
2. Kristini - Mlin nakitin
3. Zabici - Fimolandija
4. Maji - Čas za kreativnost
5. Mojci - Mo Art
6. Renati - Malo ustvarjalno
7. Jani - Ustvarjalne drobtinice
8. Anji - Drobtinice
9. Maji - Polipap Crafter
10. Vladuški - Ustvarjalna skrinja

Ko je prepozno,

2010-09-06T13:10:00.003+02:00

da bi obiskala H, pri kateri so odkrili raka,
da bi ji poslala kakšen prijazen sms,
da bi jo poklicala in ji rekla, da pogrešam najine jutranje klepete,
da bi prišla do nje in jo odpeljala do mojega novega doma na kakšno kavico,
da bi ...
Je prepozno.

Zima sredi poletja

2010-08-24T17:16:00.003+02:00

Zimskih športov in aktivnosti zaradi svoje zmrzljive narave ne maram preveč. Verjetno je to prišlo s starostjo, ker imam sicer lepe spomine na snežne norčije v osnovnošolskih letih. Sankanje po vaški cesti, spusti z vrečo, napolnjeno s slamo, smučanje po pohorskih strminah, (ne)uspešno izdelovanje igluja. Vsa vaška otročad je bila na bližnjih hribih. Danes (no, ko je zima) pa skoraj ne vidiš otroka, ki bi preživel popoldneve na zasneženih strminah domačega kraja.
Spodnji voščilnici sta narejeni po naročilu prijateljice za 40-letnika, ki bo dobil za darilo smučanje v Italiji.Za vzorec sem vzela Michellino voščilnico Oh Yea Snowboarding. Michelle uporablja za senčenje blazinice. Ker jih imam sama premalo, sem uporabila barvne krede. Ozadje sem potem utrdila z lakom za lase. Smučarja sem sprintala in izrezanega nalepila na ozadje. Osnovo sem poštempljala, embosirala s prozornim prahom ter senčila s kredami ter utrdila z lakom.

Še detajl:

Ter druga:

Hkrati hvala Manueli, ker mi je oblikovala podpisa za fotke.

Sara

2010-08-17T15:27:00.001+02:00

Mislim, da je Sara moja zadnja (četrta) krščenka. Biti boter ni samo čast, je predvsem odgovornost in obveznost. Nisi bančni avtomat, ki krščenca obdari ob rojstnih dnevih in drugih pomembnih dogodkih. Največje darilo, ki ga lahko daš, je čas. Čas za skupne izlete, za raziskovanje narave, za pogovor. Boter nisi samo ob krstu, si boter za vse življenje, ko stojiš "svojemu" otroku ob strani in si mu zgled, kakšen je dober človek in kristjan. Upam, da te službe ne bom velikokrat zatajila.

Vsi povabljeni so dobili spominsko voščilnico (malo sem kopirala pri Agnieszki):

Fotkana še pri drugačni svetlobi.

Vse skupaj:

Ter še moja v spomin na lep dogodek.

Torbica - po Zvezdino

2010-08-12T10:46:00.001+02:00

Po ustvarjalnih blogih so trenutno zelo "in" razne torbice, borše, toaletke ... Same čudovite in uporabne potrebščine za vsako žensko.

Prejšnji teden me je s torbico prav posebne vrste prijetno presenetila Zvezda - Ivi. Tiste, ki obiščete Otok zakladov, jo verjetno poznate. Če že ne po njenih krasnih voščilnicah, pa po komentarjih, ki so (zame) nekaj posebnega. Vsak izdelek si natančno pogleda, opazi kakšno podrobnost ... in sestavi komentar, ki boža dušo.

Ni mi povedala, vendar si mislim, da je za to torbico potrebovala kar nekaj ur pridnega in natančnega dela.

V torbici se je skrival obesek s klekljano deteljico,

v kuverto pa je dodala še nekaj odtisov. Enega sem pobarvala in čaka, da dobi svoje mesto na voščilnici.

Zvezda, hvala! Zlata si!