petek, 31. december 2010

Želim ti ...


V novem letu ti želim 365 cvetlic, za vsak dan po eno.



Želim ti
oči otroka,
sanje otroka,
srce otroka.


Potem boš zmogel v novem letu vse videti novo.

Želim ti, da bi imel vsaj enega človeka,
pri katerem bi našel varnost.
Želim ti, da bi bil vsaj enkrat na dan za trenutek poln veselja.

Želim ti, da bi s svojim prijateljstvom osrečil
vsaj nekaj ljudi.

Phil Bosmans

sobota, 25. december 2010

Božična objava in darilo

Mi je kar malo nerodno, ker šele zdaj pišem tole. Dan je bil tako zapolnjen s prijetnim, nasitnim (njami, kosilo pri starših), ljubečim ... in nazadnje še idilični svet male Heidi, da preprosto ni bilo časa za računalnik. Aja, še dva otročka sva dobila za Božič :) Da malo razbremeniva sestrino družino :), naju pa seveda obogativa, sva na počitnice povabila nečaka in nečakinjo. Petinpolletni R. ter skoraj triletna N. že lepo sanjata v sobi za goste.
Pikica na i so še pravkar prebrani komentarji ob mojem zadnjem zapisu in ob vsem lahko rečem, da je bil ta Božič res zelo, zelo lep. Tudi zaradi vas, ki zahajate na to stran in vedno zapišete besede, ki ogrejejo srce. Hvala vam, drage prijateljice!

Žrebanje božičnega darila - bonbončka sva z mojim L. opravila že dopoldan. Da je bilo vse tako, kot mora biti, vam lahko zagotovim, ker je žrebanje opravil moj plavi angel - varuh reda in miru :)

In izžrebanka je MAJA Z BISERI. Draga Maja, čestitam. Pošlji mi naslov na moj mail.
Tako pa je zgledalo vse skupaj:


Ker dopoldan ni bilo časa, da bi objavila svoje božično voščilo, ga pač zdaj. Naj bo tak vsak dan!


Foto: PAS

petek, 24. december 2010

Sveti večer

Kot otrok nisem bila nikoli pri polnočnici. Ata in mama sta se morala zaradi dela na kmetiji zgodaj vstati in zato ni bilo navade, da bi šli k polnočni maši. Potem so prišla zadnja leta osnovne šole, ko sem s sestro in sestrično redno igrala v božičnih igricah pred polnočnico. Ponavadi smo šle s Pohorja (no, skoraj s Pohorja :)) peš v nekaj kilometrov oddaljeno vaško cerkev. Trenutki, ki jih ne bom nikoli pozabila.

Zadnji dve leti pa je moja "polnočnica" večerna maša. Tista "polnočnica" za družine. Vem, ni ta prava. Je pa enako lepa :) Svoj čar in toplino ji dajejo že mlade družine z otročki. Ob tem malo pozabim, da sem sama, brez moža, v cerkvi in da sva sama, brez otrok v zakonu. In On je tisti, ki srce napolnjuje z radostjo in veseljem.

Naj bo tudi vaš božični večer topel, naj se dotakne vaših src!

V tej objavi še zadnji letošnji voščilnici. Štampiljki sta Katzelkraft. Na drugi je bil napis v francoščini, vendar sem ga izrezala s štampiljke in potem kar z roko dodala slovenskega. Pri ustvarjalkah se šepeta, da bomo kmalu lahko naročale tudi štampiljke s slovenskimi mislimi, napisi ... :) Jeee, komaj čakam. Baje po novem letu, a ne? :)


četrtek, 23. december 2010

Predpraznični dnevi

V tem tednu sem bila v "špeceriji" le enkrat. Da sem nakupila stvari, ki so mi zmanjkale. Ob pogledu na polne vozičke drugih ljudi, sem se zamislila, kako nam v bistvu gre dobro. Ali pa se nam obeta kakšna kriza, za katero ne vem, in je potrebno narediti po svojih shrambah in hladilnikih zalogo za en mesec ali več? Mogoče imajo za božični večer povabljeno vso žlahto na večerjo?

Tale potrošniška mrzlica je že prav nadležna. Če seveda padeš vanjo. Poslušam in berem, kako ljudje komaj čakajo, da je vse to za njimi. Da bo končno tukaj 3. januar.

Moram napisati, da me takšno razmišljanje žalosti. Prazniki so zato, da te obogatijo, so sonce v sivih in meglenih dneh. Namen praznikov ni v tem, da te spraznijo, kot bi pomislili ob besedi praznik. Mogoče Slovenci res nimamo posrečenega izraza za praznične dneve. Prazniki bi nas morali sprazniti vse navlake, vsega, kar nas teži in napolniti z vsebino, s toplino, z veseljem do življenja.

Saj se da. Le potruditi se je potrebno in poiskati smisel in vsebino praznikov.

Božič ni samo lepo okrašen dom (prispeva pa k vzdušju)

niso samo darila (darilo je že praznik sam),


in ne leporečna voščila (dobro pa jih je slišati :))


pretiravanje s hrano in pijačo, otročja sentimentalnost s sladkobnimi pesmicami, jaslicami in umetnimi božičnimi drevesci; svečano razsvetljavo, ki vodi v trgovine.

Da je božič še kaj drugega, neprimerno večjega in dragocenejšega.

Je tisti, ki so ga našli pastirji v jaslih.

sreda, 22. december 2010

S sanmi na rojstni dan

Če bi živela nekje na severu, daleč na severu, kjer je zima - zima, kjer sneg vztraja na zemlji nekaj mesecev, kjer cest ne posipljejo s peskom in soljo, bi se na rojstni dan odpravila s sanmi.

Čeprav spodnja voščilnica zgleda božično-novoletna, je v resnici rojstnodnevna. Namenjena je nečaku za šesti rojstni dan. Zato jo tudi prijavljam za 19. izziv v Craftalnici.




Imejte se lepo. Če ste si privoščili že božično-novoletni dopust, še toliko bolj!

ponedeljek, 20. december 2010

Božična zgodba v današnjih časih

Hm, bi bila božična zgodba v teh časih takšna: :)


video

Le kakšne božične voščilnice bi potem delali?



Lep preostanek adventnega časa želim!

nedelja, 12. december 2010

Zate imam luč

V naših krajih (verjetno tudi drugje) skavti na četrto adventno nedeljo po župnijah nosijo Betlehemsko lučko miru. Ne bo nič narobe, če že danes naredim malo reklame. Njihove poslanice in plakati so mi vedno všeč. Naj krasijo tudi moj blog :)



Že 20 let prinašajo mir. Že 20 let Luč miru iz Betlehema plapola na slovenskih okenskih policah, se pozibava v rokah skavta, ki hodi po zasneženi cesti.

Vsak, ki je nosil plamen, je čutil čarobnost te lučke. Greje in ti šepeta, da bodi dober, da se potrudi, ljubi, preseži samega sebe. Ves ta šepet pa je miren, topel in domač. Nič kaj hrupen, vpadljiv in agresiven. Počasi plamen plapola in te vabi. Vabi v dogodivščino sprejemanja in dajanja na tako oseben način, da skoraj čutiš, kako mir greje v tvoje prezeble roke, ko ga podarjaš naprej.

Ponesite lučko naokrog, razdajte jo vsem, ki so sami, bolni, žalostni ... razdajte jo vsem. In naj ta plamen, ki gre iz vaših rok vsebuje tudi del vaše zgodbe. Zgodbe, ko ste se odločili, da boste ta advent dali vse od sebe, da bi vi in ta svet postali prijaznejši, boljši, bolj mirni. Dajte se od sebe. (Besedilo vzeto tukaj)


Razlaga plakata:
Pravljičnost ozadja z zvezdicami v nas prebuja željo po pravi, neskončni Luči. Tako malo prostora ima - Luč, ki je prišla in tako ozka je pot, a važno je, da gori zame in zate, za vse nas. Spiralni elementi predstavljajo naš svet, ki je poln, prepoln vsega lepega, blišča, barv, preobložen z udobjem, a prazno sveti okrog nas. Na vrhu tega stoji preprosta punčka, ki ima Zate pravo Luč! Da nas spomni na otroka, ki je majhen, a ima veliko upanje, da lahko spreminja svet. V beli barvi rutke so vsebovane barve vseh rutk sodelujočih skavtov in tabornikov, ki bodo nosili luč. V rokah ima dve svečki - ena je zanjo, drugo daje, saj če sama ne bi imela Luči je ne bi mogla dati drugemu. (Opis vzet s spletne strani Zate imam luč)





torek, 07. december 2010

Drobni užitki

Eden od drobnih užitkov je sedeti ob toplem kaminu ob mrzlih zimskih večerih ali sivih deževnih dneh. V rokah skodelica dišečega čaja ali penastega kapučina. V ozadju pridušena glasba.



Pa se ob takih trenutkih velikokrat spomnim na Deklico z vžigalicami.

Še vedno so med nami "deklice." Osamljene, prezeble, revne, zapuščene, drugače misleče. Da bi jih le spoznala, ko jih bom srečala, in pomagala po svojih močeh.

ponedeljek, 06. december 2010

Pravljični vikend

Če bi se dalo, bi takoj podpisala za dva meseca takšne zimske pravljice kot je bila ta vikend. Ceste splužene (no, ja - da sem lahko prišla od doma do glavne ceste sem morala na kolesa oblačiti zimske "zoknčke") in suhe, sneg na drevesih, sneg na tleh, sonce, ki pa ni bilo dovolj močno, da bi pregnalo mraz.

Danes pa skoraj ni sledu o snegu in zimski idili. Saj bo še, a ne? :)

sobota, 04. december 2010

Čas snežakov

Da mi gre delo hitreje od rok, sem motive s podobno temo združevala in po isti predlogi naredila voščilnice. Le barve in papirji so različni. Tokrat so bili na vrsti snežaki. Modrega sem predstavila v prejšnji objavi. Tokrat še ostali trije.



sreda, 01. december 2010

Zajček Belouhec in korenček ter snežak s ptičko

Sredi mrzle zime je skakljal zajček Belouhec po opustelem polju kmeta Pavlina. Lačen je ovohaval ledene kupčke zemlje in brskal po snegu. Morda je pa le še kje skrit kak majčken zguban ostanek zelja ali korenja! In imel je srečo. Našel je dva debela sočna korenčka. Dva!
Presenečen se je urno lotil prvega in se napokal, da bi mu skoraj počil trebušček.
"Kaj pa naj z drugim korenčkom?" je premišljeval po obilnem obedu.
"Že vem, srnici Repki ga bom podaril! Prav gotovo je tudi ona lačna!" se je spomnil.
Z ostrimi zobki je zagrizel v korenček in ga odnesel tja, kjer si je srnica ponavadi poiskala zavetje. Pa je ni bilo doma. Zajček je položil korenček pod veje starega drevesa in vesel odcikcakal čez polje.
Ko se je srnica vrnila, je našla korenček in bila darila zelo vesela. Ampak maloprej se je najedla sena na gozdarjevem krmišču, da bi ji skoraj počil trebušček, torej si res ni mogla privoščiti še korenčka.
"Divjemu prašičku ga bom nesla," je sklenila. "Prav gotovo je lačen!"
In tako je srnica odnesla korenček do kotanje, v kateri je ponavadi prenočeval pujs Ščetinar.
Pa ni bilo nikogar doma. Zato je korenček lepo položila na travnato ležišče in stekla nazaj v gozd.
Ko se je divji prašiček vrnil domov, je našel sočni korenček in se razveselil.
Ker pa je bil pred tem v sadovnjaku kmeta Pavlina in si je z jabolki, ki so ostala pod drevesi, nabasl trebuh, da bi skoraj počil, ni mogel zdaj pohrustati še korenčka.
"Škoda bi ga bilo, če bi zgnil!" je zagodrnjal Ščetinar. "Stari sovi ga bom dal. Prav gotovo je lačna!"
Vzel je korenček in ga odnesel k skalni votlini, v kateri je domovala stara sova Sivka.
Ampak sova je prav takrat spala. Prašiček je zakotalil korenček v votlino in tiho odkopitljal.
Ko se je Sivka zvečer prebudila in raztegnila svoja siva pernata krila, se je skoraj prekucnila čez korenček.
"Uhuh, kaj pa je to? Le kdo mi je podaril korenček?" je zasopla. "Dobro je hotel, ampak jaz zelenjave ne maram! Kaj pa naj zdaj storim? Korenčka je škoda!"
Našopirila se je in se zamislila.
"Zajčku Belouhcu ga bom nesla. Prav gotovo je lačen!"
Z ostrimi kremplji je zgrabila korenček in odletela k zajčku. Pa ga ni bilo doma. Zato je spustila korenček kar v sneg pred vrati in odletela lovit miši.
Kmalu zatem se je Belouhec vrnil domov. Bil je utrujen, skoraj zmrznjen in zelo, zelo lačen.
Zagledal je korenček!
"Kakšna sreča!" je hvaležno vzkliknil. "Tako lačen sem, tu pa leži sočen korenček, kot bi padel z neba!"
In se je najedel, da bi mu skoraj počil trebušček.

"Grom in strela! Tole je bilo pa lepo!" se je veselil mali angelček s kapico. Kapico s cofkom, jasno!
"Si videl? Tudi sova ni hotela korenčka za darilo!"

"Drži!" je pokimal stari zajec in se zagledal v mestne luči, ki so migotale v daljavi.
"Bi lahko podaril luč?" "Ja, lahko!" je zatrdil angelček.
"Lumina jo je nekoč že podarila."

"Lumina? Kdo pa je to?" je zanimalo zajca in našpičil je ušesa.

Mali angelček je začel pripovedovati drugo zgodbo.

Ja, druga zgodba in vse ostale vse tja do božiča najdete v knjigi Božične zgodbe za 25 lepih večerov.

Tu in tam se za kaj navdušim, po premisleku ugotovim, da je neizvedljivo, da ni prav ... Tako je tudi z mojo idejo o pravljicah. Ideja je dobra, verjetno bi koga razveselila, vendar mislim, da ni prav, če jih "kradem" iz knjige. Se opravičujem, če sem vam naredila lušte, zdaj pa pustila "lačne." :) Mislim, da je knjiga na voljo na policah v knjižnicah in si jo boste tiste, ki vas zanima, sposodile. Želim vam, da bi ob njej uživale tako, kot sem sama.