ponedeljek, 28. februar 2011

Top sladica

Med sladicami, ki jih imam najraje in ki jih z veseljem tudi naredim, je na vrhu seznama tiramisu.


Foto: Art.com

Bloga ne nameravam spreminjati v kulinaričnega, le novo voščilnico moram opremiti s primernim besedilom :)


Za izdelavo tiramisuja sem preizkusila kar nekaj receptov, najboljši pa mi je spodaj zapisani, najden v eni stari nemški reviji.

Podlaga: otroški piškoti, poškropljeni (ne jih preveč namočiti!) s pravo kavo (lahko je malo sladkana, vendar ni potrebe), v kateri je malce ruma.

Nadev: 500 g mascarponeja, 200 g sladkorja, 2 dl mleka, po želji malo limoninega soka, 40 g želatine, 1,20 l sladke smetane.

Pasta: 50 g sladkorja, 3 žlice vode, 6 žlic močne črne kave. Sladkor in vodo kuham, da karamelizira (ostati mora tekoča), odstavim in primešam vročo kavo.

Mascarpone spasiram, dodam sladkor in mešam, dokler se ne raztopi, primešam mleko in limonin sok. Želatini dodam malo vode, pustim, da nabrekne, nato jo na štedilniku (ali v mikrovalovki) raztopim. Smetano stepem. Mascarpone in želatino premešam (in to hitro, da ne nastanejo grudice. Sicer lahko uporabimo tudi želatino fix), dodam smetano. Kremo razdelim na dva dela, enemu dodam pasto.

Na prvo plast piškotov dam en del nadeva, nato položim drugo plast piškotov (malo jih pokapljam s kavo), zopet nadev in na vrh posipam kakav v prahu. Za nekaj časa dam na hladno, da se sladica strdi.

In potem pride dobra deklica, ki vso umazano posodo ter pribor lepo umije in pospravi :)

sreda, 23. februar 2011

Sreča



Verjetno se spomnite pravljice Srečni Janez. Fant je nadvse srečen, ko za opravljeno delo dobi kepo zlata. Na poti domov jo zaradi teže proda za konja, tega potem za kravo, nato za prašička, ampak mu je tudi ta odveč. Zato ga zamenja za gosko, to nazadnje za brusni kamen. Vedno, ko je dobil nekaj novega, je bil srečen. Ko pa mu brusni kamen pade v vodnjak, je najsrečnejši človek. Ko je vse "izpustil" iz rok, ko je bil svoboden od imetja, je bil srečen. Ni žaloval za tem, kar je izpustil. Užival je v danem trenutku. Te svoje sreče se je fant naučil. Postopoma se je učil, da je bolj srečen takrat, ko ga imetje ne ovira na poti. Ko ima samo še samega sebe, ko lahko gre, kamor ga volja nese, in uživa v lepotah sveta, je zares srečen.
Zdaj pravljico vedno bolj razumem in se učim biti srečna. V otroških letih pa mi je bil Janez nadvse čuden in nerazumljen :)

Danes sem poštarja ujela pri nabiralniku, ko je pisal obvestilo, da me bo nekaj čakalo na pošti. Še sreča :), ker sem tako takoj prišla do nove štampiljke (Hero Arts, Old Letter Writting). Že dolgo je bila na seznamu "moram imeti".


Barvna papirja v ozadju sta ostanka tapet iz sobe za goste.

ponedeljek, 21. februar 2011

Vaja dela mojstra

in "mojster" dela vajo, bi lahko rekla ob tej objavi. Gre za šivanje in pečenje peciva. Oboje mi je šlo veliko bolje nekaj let nazaj. Ko je bil šivalni stroj pogosto v uporabi in pečica večkrat segreta na 200° C. Verjetno velja podobno za vsa področja našega življenja. Ne le za ročne in kuharske spretnosti. Tudi prijaznost, dobrota, sočutje ... potrebujejo nenehno uporabo in vajo.

Spodnja voščilnica Willow writing recipes je spodbuda, da bom večkrat spekla kakšno sladico.



Zavese za ustvarjalno sobo so sila preproste. Takšne sem želela, ker je blago že dovolj bogato.



Za vajo v dobroti pa je dobra priložnost sodelovanje pri projektu Phototherapy Project.


Mama projekta je Jožica. Jo 100 % podpiram in ji želim veliko odziva.

sreda, 16. februar 2011

Knjige, knjige, knjige

Od prvega razreda dalje ali še prej, so knjige moje prijateljice. Kmalu sem jih tudi z ljubeznijo in vztrajnostjo začela zbirati. Vedno so mi bile nadvse dragocene. Skoraj ves denar (dobljen ob rojstnih dnevih ali zaslužen z raznimi deli) je šel za knjige. Tudi v knjižnici sem bila skoraj vsak teden. Zadnja leta vse manj zapravljam za knjige, v knjižnici pa sem še enako pogosto.
Še vedno so mi enako dragocene, vendar nanje gledam drugače. Ob dveh selitvah sem spoznala, da nekaterih več let nisem imela v rokah. In jih verjetno tudi ne bom imela še nekaj naslednjih let. Zato sem jih zložila v škatle (še prej vpisala naslove v beležko), te oštevilčila in naslove vseh knjig v škatlah prenesla v računalnik. Če bom potrebovala kakšno knjigo, jo bom poiskala v računalniku in tako videla, v kateri škatli na podstrešju se skriva.
Nekaj pa jih bo šlo tja, kjer vem, da bodo prišle prav.

Za vse tiste, ki bodo prebrane od tega leta dalje, sem naredila tole beležko.


Ne vem koliko let sem si že govorila, da bi bilo fino imeti beležko z naslovi vseh prebranih knjig.

Platnici, debeli 3 mm, sem ovila z valovitim kartonom in nato povezala z usnjenim trakom. Notri je toliko U map, kolikor je črk abecede. Za priimke vseh avtorjev, katerih knjige bodo prebrane v letih, ki so pred mano :)

nedelja, 13. februar 2011

Slika in voščilnica

Včeraj sem namesto v naravo šla na sprehod v zapravljalni center Seiersberg :) Da se je "napasla" moja ustvarjalna duša. Mož je sicer sklepal (ne vem, zakaj?), da bom zapravljala v trgovinah s cunjicami.



V eni od trgovin z izdelki za dom sem našla sliko, ki je zadaj za voščilnico (bila je znižana za 50 % in je logično, da sem jo morala imeti :) Predvsem pa zato, ker mi paše v dnevno). Tako je postala navdih za ustvarjanje v tem zimskem, zasneženem dnevu.

Upam, da jutri ne bo potrebno kidati, preden se odpravim v službo. :)

četrtek, 10. februar 2011

"Grdi raček"

Na moji lestvici priljubljenih živali so labodi kar visoko. Morda zato, ker mi prikličejo milino in lepoto v življenje. Ali zato, ker si labod samo enkrat v življenju izbere partnerja in takrat za vedno.


K njihovi priljubljenosti je pripomogla tudi pravljica Grdi raček, kjer okolica mladega laboda zaradi njegove drugačnosti označi za grdega. Pravljica me uči sprejemati in predvsem ceniti drugačnost.



Iz pravljice mi je ostala v spominu še mama raca. Samo ona se ni ustavila pri njegovi zunanjosti, temveč je videla dlje od ostalih živali. Vedela je, da je grdi raček dobrega srca.

sobota, 05. februar 2011

Veter v laseh

Ko se že sprijazniš in spoprijateljiš z moževo prvo ljubico, ki mu kuštra lase,

foto: Flickr

se kar naenkrat pojavi še druga :)


Ampak takšne so mu dovoljene in celo zaželjene, da včasih pusti ženo v miru doma, ki lahko v blaženi tišini ustvarja. Še prej si mora žena privoščiti novo steklenico Bandidosa.

Upoštevala sem vaše ideje iz prejšnje objave in tokrat vrat steklenice odela v fimo šal.

Mislim, da je še ena polna flaška v kleti. Ta bo šla (seveda prazna) k steklarju, da jo skrajša za dolžino vratu.

No, sem že zašla s teme o kateri sem začela pisati. Ni kriv alkohol! :) Torej: spodnja voščilnica je za današnji rojstni dan. Da bo vedel, kje se mora zasidrati :)

četrtek, 03. februar 2011

Bandidos


se mi prileže le tu in tam. In še to ponavadi v poletnih mesecih, če je ob meni dobra družba. Stekleničke pa so mi zelo všeč.

V prejšnji objavi sem imela v obdelavi in predelavi kozarce od vložene zelenjave in posodice za začimbe, tokrat sem steklenico "preoblekla" v vazo.
Prebarvano z belo barvo, sem reliefne okraske potapkala z blazinico za štampiljke ter zaščitila s prozornim lakom.

Na mesto nekdanje etikete je nalepljen ovalni izsek, embosiran s pikicami ter okrašen z dvema metujčkoma.

Vrat steklenice mi je delal še največ težav in mislim, da bom čez nekaj časa "papirnati šal" zamenjala z ovito vrvico v rjavi ali rdeči barvi. Tale zaključek mi namreč ni všeč. Dokler ne dobim ideje, bo pač tako :)