ponedeljek, 24. september 2012

Veter in zrak v laseh


Spominjam se rahlo vetrovnega (ne tako kot zadnje tri dni, ko veter z vso silo zavija, prepogiba drevesa ...) vremena v otroških letih, ki je bil kot nalašč za izdelavo domačih zmajev. Takšen veter (predvsem pomladni) je bilo najbolje izkoristiti za zabavo. Dve letvici, polivinil, sukanec in vrvica - pa je bil zmaj nared za veselje in smeh. Baje je ta zabava stara že več kot tri tisoč let. Le tu in tam še vidim doma narejenega zmaja. V večini primerov je kupljen in to v vseh mogočih oblikah in barvah.


Ne le za otroke, tudi za odrasle je zmaj očitno zanimiv. Iz želje po adrenalinu se lotijo kajtanja na travi ali kite-buggya, kjer te zmaj vleče na posebnem trikolesnem vozilu. Ne mika me ne eno in ne drugo.


Verjetno pa se bom skupaj z nečaki lotila izdelave zmaja. Potem pa na domači travnik zabavi naproti.


nedelja, 09. september 2012

Prijateljstvo


Sončna, po sadju dišeča nedelja je. Priložnost za druženje s prijatelji. S takšnimi, o katerih "pripoveduje" pesnica Bina Štampe Žmavc.


Prijateljstvo se
prijateljev dotika,
od mezinca na nogi
do besede z jezika.




Zato boža in hrani
in nikoli ne pika,
s prsti počeše lase
nežnejše od glavnika.

Pravo prijateljstvo
gore premika,
ne more biti vprašaj,
je le klicaj ali pika.

Prijateljstvo se rodi,
se smeji in mežika
kot čudežno sonce
izpod dežnika.

Prijatelj je zato
najlepša oblika sveta,
ker jo naslika srce

in se dotika - vsega! (Bina Štampe Žmavc)




torek, 04. september 2012

Plodovi ljubezni


Eden od priljubljenih blogov, ki ga dnevno obiščem (pravzaprav takrat, ko vidim, da je nova objava) je blog fotografinje Ive Novak. Iva je predvsem zaročna in poročna fotografinja, vendar se na njenem blogu znajdejo tudi objave iz njene vsakdanjosti.  Ob njenih fotografijah in rahločutnih zgodbah, polnih ljubezni, ki jih ob fotografijah razkriva, mi je kar malo žal, da je poroka že za mano :)


Za njen blog lahko napišem, da je vsaka njena zgodba posejana z ljubeznijo in radostjo. Do življenja, do ljudi, ki jo obdajajo, do preprostih in vsakdanjih trenutkov ...


Predstavljam si, da drevo njenega življenja bogato rojeva sadove hvaležnosti, ljubezni, nasmehov ...


Pa saj je lahko in naj bi bilo takšno življenje slehernega izmed nas. Le sejati je potrebno, a ne?