Z L. sva vedela, da otrok (verjetno) ne bo. Nisva se podala v iskanje vzrokov, nisva si za "vse na svetu" prizadevala, da bi jih le dobila. Tu in tam se srečujeva z mišljenjem, da je otrok znamenje normalnosti in sposobnosti, da ga "lahko narediš". Vedno bolj pa spoznavama, da otrok ni nujnost, ki bi vnašal življenje, radost, smeh in solze v najin zakon.
Seveda so krize. Kot verjetno pri starših, ki imajo otroke. Prijateljica včasih v šali omeni, da bi svoja dva najraje vrgla v keson, ko ji že ves dan parata živčke :)
Zato sva toliko bolj navezana na nečake. Ker so moževi na drugem koncu Slovenije, jih vidiva le nekajkrat letno. Sestrinih pet pa vsaj enkrat na teden obiščem/va.
Eden od njih, R., je pravi mali uživač. In za tega malega, štiriletnega nečaka, je spodnja voščilnica z darilom, da bo lahko užival.
Seveda so krize. Kot verjetno pri starših, ki imajo otroke. Prijateljica včasih v šali omeni, da bi svoja dva najraje vrgla v keson, ko ji že ves dan parata živčke :)
Zato sva toliko bolj navezana na nečake. Ker so moževi na drugem koncu Slovenije, jih vidiva le nekajkrat letno. Sestrinih pet pa vsaj enkrat na teden obiščem/va.
Eden od njih, R., je pravi mali uživač. In za tega malega, štiriletnega nečaka, je spodnja voščilnica z darilom, da bo lahko užival.
Komentarji
Občudujem te, le kako si lahko tako na off, kajti jaz se ne morem in ne morem skulirati. Vem, da ne bom nikoli tako uživala kot uživam sedaj, ko bodo, če bodo kdaj otroci. Vem, da ne bom nikoli več toliko v moji craftalnici kot sem sedaj, ampak ... (nadaljevanje na mailu in hvala za mail čvek)
Darilo je iz 1001 dar. Mislim, da si ga bom kupila tudi zase :) Je res za uživanje.
lepo se je razdajat drugim... ko nehaš pestovat bolečino, jo neštetokrat odtehtajo tisti, ki jih imaš rad in te imajo radi... nekomu daš sebe, pač, na drugačen način. ni nadomestilo (meni želje po veliki družini ne nadomesti nič, sem pa neskončno hvaležna, da imam vsaj eno hčerko), je pa nek enačaj, kot nosilec na gugalnici, s katero se odganjamo od tal, da gremo gor in ko nas lastna teža zaziba proti tlom.
Ampak sem podobnega mnenja :) nečaki so zakon! Predvsem je zakon to, da če začne jokat ali se pokaka, ga lahko odneseš materi :))), ni ti ga treba vzgajat in po možnosti kaznovat, takrat ga odpelješ k očetu :))), če je lačen, ga odpelješ k stari mami :)))) ma, hecam se :))))
kot pravijo čez lužo ... it takes a vilage ... pri nas je to širša družina, saj smo vsaj čez vikende skoraj vedno vsi doma :) pa ni nas malo :)
Helena, bo pa en ekstra uživač tale tvoj nečak :)) prav fouš sem mu tega stola :)))
Tudi jaz sem proti nekim nenapisanim pravilom, kaj je normalno in kaj ni, le kdo si je vse to zamislil in tako hudirjevo zakoreninil v ljudeh me zanima????
Lepo je, da ostanemo mi, ne glede na vse, da sprejemamo življenje kot se nam ponudi in ne izsiljujemo zakoreninjenih vzorcev.
Želim ti lepo poletje...kar ga je še ostalo..:-)