Še dve svetopisemski

Najzgodnejši spomin na omo (oma je bila očetova mama, babica pa mamina) je ta, ko sivolasa sedi v svoji sobi na ogromnem (vzglavje je bilo visoko vsaj meter in pol) naslonjaču, na vsaki strani naslonjala za roke ždiva s starejšo sestro. Oma ima v rokah zdelano Sveto pismo s Durerjevimi podobami.

Mislim, da je poznala vse zgodbe. S sestro sva poiskali sliko, ki nama je bila všeč, oma pa je tako slikovito pripovedovala zgodbo, da mi še zdaj  posamezne ostajajo v spominu.

Ne vem zakaj, ampak najbolj se me je dotaknila uboga Lotova žena, ki ni upoštevala opozorila, da se med begom iz uničene Sodome ne sme ozirati nazaj, in se je spremenila v solnat steber. Nekaj let pozneje sem v  priljubljenem Politikinem Zabavniku prebrala, da sta dva arheologa v neki votlini našla solni kip Lotove žene. Vendar ju med tihotapljenjem preko meje zajame dež in uniči kip. Torej ga ni več, če bi ga kdo  slučajno še iskal :)

Tistega starega Svetega pisma v dveh delih verjetno ni več, ostaja spomin na omo, ki ji Sveto pismo ni bila le knjiga. Zanjo je bila oseba, ki govori in jo spreminja v dobrega, poštenega, ljubečega človeka.

Obe voščilnici sem naredila po naročilu za birmo.