Vrtnice

" ... rasi in lubi me luba moja gartroža rumena ..." piše v trubadurskem verzu Auersperškega rokopisa o vrtnici, pred 600 leti prva omenjena kulturna rastlina v slovenskem jeziku.

Zame je  eden najlepših odlomkov iz knjige Mali princ tisti, ki govori o vrtnici:

"Pojdi spet k vrtnicam. Zdaj veš, zakaj je tvoja vrtnica edina na svetu. Potem se vrni, da se posloviva in jaz ti bom podarila skrivnost."

Mali princ je stopil k vrtnicam.

"Čisto nič niste podobne moji vrtnici, ve niste še čisto nič," jim je dejal. "Nihče vas še ni udomačil in ve niste nikogar udomačile. Take ste, kot je moja lisica. Bila je samo lisica med tisoč drugimi lisicami. Toda odkar sva se spoprijateljila je ni na svetu take, kot je ona."

In vrtnice so bile v veliki zadregi.

"Lepe ste ampak prazne," je nadaljeval. "Zaradi vas nihče ne bi šel v smrt. Seveda popotnik bi mislil, da ni razlike med vami in mojo vrtnico. Toda imenitnejša je, kot ve vse skupaj, zakaj ona je tista, ki sem jo zalival, ona je tista, ki sem jo pokrival, ona, ki sem jo varoval pred vetrom. Zakaj ona je tista, zaradi katere sem uničil gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz jih razvili metuji). Zato ker je ona tista, ki sem jo slišal pritoževati se ali se bahati, včasih pa tudi molčati. Dragocena je zato, ker je moja."

In se je vrnil k lisici.
"Zbogom, je dejal...

"Zbogom," je rekla lisica. "Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: 
Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno."