Zima, zima bela ...

...
Če bo v naravi šlo tako naprej, bomo lahko spremenili besedilo ljudske pesmi Kje so tiste stezice? v Kje so tiste bele zime?
Jih bomo otrokom kazali le še v foto albumih in dokazovali, da so obstajale zime, na debelo zaprašene s snegom?

Pred leti sem na eni spletni strani zasledila spodnji zapis p. Franca Kejžarja. Ker mi je bil tako všeč, ga delim.

MISTIČNA ZIMA

Ko sem tega en dan videl prvi sneg po domačih hribih, sem se spomnil fanta, ki je bil zaljubljen v Zimo. Od štirih deklet, ki so mu prišle naproti, mu je bila najbolj všeč Zima. Pomladi ni imel rad. Le kaj bi s trobenticami in zvončki po travnikih, ko pa se je z njih umaknil igrivi sneg. Dekle Poletja je hodilo okrog z grabljami in delom, kdo bi silil za njo? Jesen je bila pisana in všečna, a ne lepša od Zime, ki je prihajala s hribov tiho, po prstih. Bilo je kakor v Nebesih, in nizko so ležali sivi oblaki pod Božjimi nogami, tako da je fanta vleklo navzgor, Zimi naproti in snegu, ki bo z milijoni neslišnih kosmov morda že ponoči začel spreminjati svet. Advent.  Zgodilo se je, da se je zjutraj zbudil kot na sv. Miklavža dan, in je bilo res: čez noč se je svet spremenil. Po mehki snežni odeji se je z bosimi nogami zunaj pred hišo udiralo prelepi devici Zimi. V cerkvi je seveda zeblo, zeblo je molitve, večerjo Gospodovo je zeblo, pridigo, gospoda in vse je zeblo. Šlo je skozi gumijaste škornje, žoke in včasih za nohte, ko je šel fant iz šole. A kaj bi s tem, da je le bila Zima! Doma je bila peč zakurjena. Mehko in slovesno za srce in v čudežne lučke jaslic pravljično je zvonilo, ko so po gazi hodili počastit novorojeno Dete. Da se duša stopi, sploh če jo na novo zasipa gosti sneg! Po maši pa pečenica. Zima je bila igriva, veselje vseh vaških otrok. Spuščati se spretno in hitro vijugati po mehkih nedrih narave in da te ne izvrže, kakšna pesem! Pozabiti na naloge in s sankami zvečer z vso vaško otročadjo drajsati pot med hišami, pred kom ali za kom sedeti na saneh - to je vprašanje!, ne misliti, kako bodo stari v nedeljo po gladkih klancih šli k maši, kakšna svoboda! Samo cvilež prašičev, ki so jih v zgodnjih decembrskih jutrih klali po hišah, ga je spominjal na tesnobno slutnjo, boj za življenje, bolečino in smrt.

Ko je fant odraščal in odrasel, so prihajali odrasli, preizkušeni ljudje in mu obrekovali Zimo. Ti narobe vidiš svet, so govorili: najlepša devica je Pomlad, največ čarov premore deklina Poletja, Jesen je lahko lepa, a že otožna, skorajda žalostna. Zima je pa stara, sitna in škrbasta baba, čarovnica.  Tudi sam je iz dneva v dan postajal njihovega mnenja: Zima je res mrzla, neprijazna, pusta in dolgočasno bela ali mrtvo sivorjava. Dolgočasna. Včasih resda tudi bleščeča. Mraza ni ne konca ne kraja, če je prava.  Veliko se pokuri in zapravi za drva. Na cesti so same nevšečnosti. V mestu je takoj po sneženju že plundra, adijo pravljica. Pa tista sol povsod. Veliko je zdrsov in zlomov. Smučarji se preganjajo po strminah za tiste stotinke, ali sploh vidijo svet okoli sebe? Takole je fant odraščal in takole z drugimi razmišljal. Postal je že skoraj pravi otopeli, moralizatorski in političarski dec. Če…

…se ne bi tega en dan, ko je videl prvi sneg po domačih hribih, spomnil fanta, ki je bil zaljubljen v Zimo …

***

Voščilnici v tej objavi sta nastali po navdihu Mimijinih voščilnic, ki so zame prave umetniške mini slike. 

In en velik hvala vsem, ki ste z božično-novoletnimi voščilnicami "zasnežile" najin dom. 

***

Izziv: ArtMBR - Zima
- Najlepši par - januarska galerija

***
Pripomočki:
- Najlepši par - Pravokotniki s šivi, Valoviti pravokotniki s šivi
- Altenew - Winter Cabin
- Inkandinkado - Woodland Wonderland