Vrtnice

" ... rasi in lubi me luba moja gartroža rumena ..." piše v trubadurskem verzu Auersperškega rokopisa o vrtnici, pred 600 leti prva omenjena kulturna rastlina v slovenskem jeziku.

Zame je  eden najlepših odlomkov iz knjige Mali princ tisti, ki govori o vrtnici:

"Pojdi spet k vrtnicam. Zdaj veš, zakaj je tvoja vrtnica edina na svetu. Potem se vrni, da se posloviva in jaz ti bom podarila skrivnost."

Mali princ je stopil k vrtnicam.

"Čisto nič niste podobne moji vrtnici, ve niste še čisto nič," jim je dejal. "Nihče vas še ni udomačil in ve niste nikogar udomačile. Take ste, kot je moja lisica. Bila je samo lisica med tisoč drugimi lisicami. Toda odkar sva se spoprijateljila je ni na svetu take, kot je ona."

In vrtnice so bile v veliki zadregi.

"Lepe ste ampak prazne," je nadaljeval. "Zaradi vas nihče ne bi šel v smrt. Seveda popotnik bi mislil, da ni razlike med vami in mojo vrtnico. Toda imenitnejša je, kot ve vse skupaj, zakaj ona je tista, ki sem jo zalival, ona je tista, ki sem jo pokrival, ona, ki sem jo varoval pred vetrom. Zakaj ona je tista, zaradi katere sem uničil gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz jih razvili metuji). Zato ker je ona tista, ki sem jo slišal pritoževati se ali se bahati, včasih pa tudi molčati. Dragocena je zato, ker je moja."

In se je vrnil k lisici.
"Zbogom, je dejal...

"Zbogom," je rekla lisica. "Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: 
Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno."

Spreminjanja

Res zanimivo se je opazovati in odkrivati, kako se spreminjaš. Kar nisi maral jesti kot otrok, ti postane najljubša hrana. Barva, ki ti ni bila nikakor všeč, sedaj prevladuje med oblačili v omari. Stvari, ki so se ti nekoč zdele strašansko pomembne, so zdaj na stranskem tiru. Spreminjaš se na zunaj in v sebi. Včasih na spremembe vpliva okolica (starši, mož, otroci, služba ...), velikokrat pa so sad lastnega prizadevanja. Zato imam rada postni čas, ki mi pomaga, da se soočim sama s seboj. Izostri notranji pogled in vidim kaj delam narobe, kje škodujem sebi in ljudem okoli sebe. Ter skušam narediti najboljše iz sebe. Kar je seveda presneto težko.
Postni čas mi pomaga, da preverim svoje odvisnosti in se temu trudim odreči. Tako ostane več časa za medčloveške odnose, za sprehod, za dobro delo ...

Prstan sem naredila na delavnici Lise Pavelke. Navdušena - nad njo in delavnico. V času, ko je skoraj vse plačljivo, je presenetljivo, da je še kaj brezplačno. Hkrati mi je vabilo, naj še sama naredim kaj dobrega. Zastonj. Ker je dobro delati dobro.

Dereze ali plavutke?

Naša deželica premore toliko hribov in gora, da lahko tisti, ki jim je hribolazenje in gorništvo všeč, za vsak vzpon izberejo drugi vrh. Vseeno pa so nekateri hribi (gore) tako zanimivi, da jih obiščem večkrat. In vedno je drugače. Mednje sodi Uršlja gora oz. Plešivec.

Prejšnji vikend sva jo prvič obiskala v zimskem času. Pa sva se že po začetnih korakih vprašala, če ne bi bilo bolje, da bi imela plavutke :) Hitra odjuga je sneg spreminjala v drobne potočke. Brez palic in previdnosti bi bila zadnjica in še kaj hitro mokri. Pogled z vrha na oddaljene gore ter okusen ričet v koči, sta odtehtala vse prijetne in manj prijetne napore.

Vem, spodnja voščilnica ni prav nič zimska. Nastala je za nekoga, ki ima rad tako sneg kot tudi morje.

Za tole jadrnico hvala Vladki, ki mi je poslala sestavne delčke. Šablona (The Scrapping Cottage) pa je menda Martinina.

Iz starega v uporabno

V kleti, delavnici, drvarnici, na podstrešju in še kje pri mojih starših najdem in izprosim starine, ki z majhno predelavo in obdelavo postanejo uporabni dekorativni predmeti v najinem domu.

Zgornji del je bil nekoč okrasek pri vzglavju postelje. Oče ga je nalepil na kos lesa, sama sem prebarvala, na izpostavljenih delih postarala z brušenjem, mož pa je pritrdil obešalnike, kupljene v trgovini Gion. Trgovinica je zame strup, ker se ne morem upreti izdelkom in vedno gre kaj z mano domov :)

Kup ropotije je bila nekoč "singerica".

Razstavljeno sem očistila, ogrodje premazala z lanenim oljem, okrasek pobarvala z zlato barvo, leseno površino pa z umazano belo. Robove sem pobrusila s smirkovim papirjem. Zdaj je v uporabi kot mizica, na kateri je sezonska dekoracija.

Barvno bolj realna je zadnja fotka.  Učim se še fotografiranja v notranjih prostorih :)

Tako všeč so mi takšni predmeti, da sem morala deliti z vami :)

Do lune, do zvezd ...?

Ne da se izmeriti, koliko imaš nekoga rad. Čeprav striček Gugl ponudi kar nekaj testov in metrov, s katerimi lahko izmeriš ali imaš njega bolj rada ali on tebe :)

Še sreča, da je ljubezen neizmerljiva. Koliko očitkov bi bilo, ko bi ugotovila, da je moja ljubezen tako velika kot je velika razdalja do zvezd in nazaj, njegova pa samo do lune in nazaj.

Ko imaš nekoga rad, mu to želiš tudi povedati in pokazati. Toda to ni tako enostavno, sta ugotovila tudi zajček Rjavček in zajec Rjavec v slikanici A veš, kako te imam rad? Jo poznate? Simpatična. In "kriva" za današnjo voščilnico.

Potem, ko sem skidala sneg z dvorišča, sem šla na kratek potep. Po polnem snegu do te stare, zapuščene, a nadvse zanimive hiške sredi vinograda.

Imejte se radi - do lune, do zvezd ...!