Med spomini in sedanjostjo

Ob praznikih najbolj pogrešam veliko družino in vzdušje, ki je bilo prisotno med mojimi domačimi. Čisto drugače je bilo, ko smo se vsi pripravljali in je vsak imel svojo zadolžitev. Ata je zakuril krušno peč, mama zamesila za kruh in potico. Otroci smo barvali jajčka. Pa ne le njih. Ponavadi so bili pisani tudi kamenčki na dvorišču. Še prej sem šla k blagoslovu ognja, čeprav je doma v peči že gorelo, da se je šunka lahko skuhala.

Nato je mama je pripravila košaro z velikonočnimi jedili, zraven priložila za vsakega člana družine še velik kos ljubezni in veselja.


K žegnu pa smo nesli otroci sami, skupaj s sestrično. Pot je vodila skozi gozd do podružne cerkvice. Te velikonočne košarice. Mmmm, vedno polne prijetnega vonja. Na poti nazaj je sledil obvezen postanek in počitek na velikem štoru, kjer smo preizkusile žegnane čokoladne jajčke. Pot tja in nazaj je spremljalo streljanje s karbidom, za kar so bili "krivi" vaški fantje.

Zvečer je ženski del družine odšel k velikonočni vigiliji. Ata je imel še zadnje opravke pri pripravi kresa, ob katerem smo se nato zbrali skupaj s sosedi.

Zjutraj sva s sestro šli k procesiji in nato k maši. V spominu mi ostaja, da se je velikonočno jutro ponavadi kopalo v pomladnem soncu. Še narava si je odela svoja "praznična oblačila".

Čeprav je danes precej drugače, veselje ob prazniku velike noči ostaja enako.

Želim vam mirne, blagoslovljene in lepo doživete velikonočne praznike s tistimi, ki jih imate radi!