Nered in red

V času študija in pisanja diplomske sem imela v rokah ogromno časnikov iz začetka prejšnjega stoletja. Govorica in besedišče iz tistih časov mi je nadvse zanimiva. Ker je današnja objava o redu in neredu, naj bo za pokušino članek iz Naše gospodinje (glasilo slovenskih gospodinj in deklet) za leto 1914, ki takole piše o organiziranosti:

Vsaka reč na svoje mesto. Stari so imeli latinski pregovor: Ohrani red in red bo ohranil tebe, Pre-potrebno bi bilo, da bi se te besede tudi še danes napisale z debelimi črkami na vrata marsikatere hiše, kjer ni nobenega reda, ampak prava babilonska zmešnjava.

Le poglejmo si tako hišo brez reda! Na vse zgodaj se gospodar odpravlja v gozd z vozom. Ko ima že napreženo, zapazi, da je treba pribiti žebelj k vozi. Skoči v vežo, išče, stika, pa nič ne najde.

Nato začne klicati deklo: »Mana, kje je kladivo in klešče?« »Ne vem,« se oglasi zaspana dekla izpred hleva. Gospodar išče dalje. Spet kliče ženi: »Mina, ali si ti dejala kam klešče?« Žena pride in pomaga iskati. Po policah, po miznicah, po shrambi — povsod,

»Oh, ti-le otroci vse razvlečejo. Zakaj jim nič ne rečeš?« Mož se razjezi in očita ženi, da ona nič ne pazi nanje. Nato iščeta skupaj, dokler se kl'divo slednjič ne izmota iz kake šare na dan. Komaj je mož odšel, pride dekla iz hleva in ne more dobiti cedila. Spet ropota in se jezi ona in gospodinja. Nobena noče biti ničesar vzrok.

Komaj se je godrnanje in besedovanje poleglo, se začne z otroki. Malčki vstajajo, trije morajo v šolo, eden bo gnal past, drugi pa samosrajčniki gledajo po zajtrku. No, in sedaj je pravi svitek! Tonček je izgubil abecednik, Francka ne more dobiti rute in predpasnika, Janezek, ta pa že celo, ta sploh ne ve, kje so hlačke, ne ve, kje ima klobuk. V sobi je prava vojska. Po tleh vse razmetano, nekaj za pečjo, nekaj pod klopjo, nekaj za mizo. Kakor je kdo sinoči zadremaval, tako je metal in se levil na levo in desno. Mati se jezi, premetava, išče, se krega, dokler se po dolgem trudu ne posreči zadovoljiti vse in jih spraviti v šolo. Drugi dan se prične nered znova ...

Nekaj podobnega bi lahko rekla za papirje in papirčke, ki jih imam za ustvarjanje. Manjši so bili v eni veliki škatli, večji pa v predalu pisalne mize. Ko sem se lotila dela, sem vedno prebrskala ves kup, da sem našla papir ustrezne barve. Ker sem imela tega dovolj, sem za papirčke (predvsem ostanke, ki se seveda ne smejo zavreči :)) kupila manjše škatle iz kartona (Ikea! Metuljček nakazuje, kakšne barve papirčki so v škatli),

za večje pa je moj L. naredil predalnik.

Zaradi koleščkov je zelo praktičen. Po ustvarjanju ga preprosto zapeljem pod delovno mizo. In v ustvarjalnici je zopet red :)



Imejte lepo cvetno nedeljo! Moj presmec (štajerska butarica) že čaka, da bo blagoslovljen.