Ob zemeljskih barvah spodnje voščilnice sem pomislila, koliko mi pravzaprav pomeni narava in to, da ne živim v mestu. Čeprav moram sesti v avto, da lahko pridem v trgovino. Čeprav moram nadeti "zoknčke" na kolesa avtomobila, da lahko pridem na glavno cesto, kadar je sneg. Košček zelenja okoli hiše je pravi košček sreče.
Če bi le živela v mestu in ne bi bila tako srečna, da bi me vsako jutro pozdravila kakšna novost v naravi, bi to poskusila doživeti vsaj enkrat na teden. Vzela bi si čas, da bi se prepustila nevsiljivi govorici narave, umirila oči na zelenih "odejah", povzpela na hrib iz zrla v daljavo. In se ponovno zavedla, da nam je narava dana zato, da zanjo skrbimo in smo hvaležni za vse, kar nam daje.
Naj bo podaljšan vikend lep, obdan z naravo.
Če bi le živela v mestu in ne bi bila tako srečna, da bi me vsako jutro pozdravila kakšna novost v naravi, bi to poskusila doživeti vsaj enkrat na teden. Vzela bi si čas, da bi se prepustila nevsiljivi govorici narave, umirila oči na zelenih "odejah", povzpela na hrib iz zrla v daljavo. In se ponovno zavedla, da nam je narava dana zato, da zanjo skrbimo in smo hvaležni za vse, kar nam daje.
Naj bo podaljšan vikend lep, obdan z naravo.
Komentarji
žal mi je le,da mora naša mladina odhajati tako po znanje v svet kakor tudi po kruh.
upam le, da se bodo lahko vedno spoštljivo vračali v ta raj.
tvoja voščilnica pa res govori o pogledu, o neki nostalgiji po naravi
Jap, tudi jaz sem ena tistih srečnic, ki je lahko zjutraj, pred službo, opazovala na stotine lastovic, ki so veselo žvgolele, preletavale naše vaške hiše in se menile, kako bodo počasi odšle proti jugu :-))
Se pa povsem strinjam s tabo, zelene planjave pod podplati in pogled v daljavo s hriba nudi le narava sama in naš korak do nje. Lepo bodi:)
Sonja, le uživaj :)
Maja, jeee, takšen razgled na gore pogrešam. Vedno, ko jih zagledam, mi zapoje srce.
Andreja, a nas bodo počasi že zapustile? Tako hitro mi minejo meseci, ko so pri nas.
Hvala tudi vama, Simona in Natali, ker sta se oglasili!
Čestitka je izredno lepa in deluje, kot bi jo našla nekje na babičini podstrehi.
Jaz sem pa tipični mestni otrok. Ne živim v strogem centru, ampak v naselju tik ob mestu. Vse imam pri roki in mislim, da sem v najlepšem naselju v Ljubljani. imamo veliko zelenja, gozd je blizu, reka je minutko stran in prav luštno je za sprehode, če se ti zahoče. Jaz pa ne vem, če bi menjala:):)
Frutka, lepo, da si se oglasila.
Vladuška, nekam čisto na samo pa ne bi šla. Bi me bilo preveč strah. Že zdaj me je, kadar moža ni doma. :)
Od rojstva živim v mestu, ne v strogem centru :). K sreči so tudi naša mesta še zelena. Za kaj več se je potrebno odpeljati nekaj kilometrov ven iz mesta. To ni problem, če je le volja. Lp