Včasih doživljam življenje kot eno samo hitro, vrtoglavo vožnjo. Danes se skoraj vsi vozimo: v službo, v šolo, k prijatelju, v trgovino ... Začnemo z otroškim vozičkom, nadaljujemo s hojico. Ko smo osvojili osnove ravnotežja, smo prešli na kolo. Danes otroci nadlegujejo starše za štirikolesnike, ko dopolnijo 18 let dobijo avto. Vse se vozi, še na zadnjo pot nas lahko odpeljejo na vozičku.
Vozimo se po Zemlji in okoli nje. S Soncem vred se Zemlja vrti okoli središča Galaksije z brzino 270 km na sekundo. Fascinantno.
Pri vsem tem gibanju in drvenju so blagodejni trenutki, ko si doma v miru, daleč od hitenja. Ko si vzameš čas za počitek, za kakšno dobro knjigo ... Za to, kar te umirja in napolni akumulator za takrat, ko boš zopet v pogonu.
Vozimo se po Zemlji in okoli nje. S Soncem vred se Zemlja vrti okoli središča Galaksije z brzino 270 km na sekundo. Fascinantno.
Pri vsem tem gibanju in drvenju so blagodejni trenutki, ko si doma v miru, daleč od hitenja. Ko si vzameš čas za počitek, za kakšno dobro knjigo ... Za to, kar te umirja in napolni akumulator za takrat, ko boš zopet v pogonu.
Komentarji
Kar pa praviš o vožnji in hitenju, imaš pa popolnoma prav. V tem hitenju bomo povozili drug drugega, še najbolj pa sebe. Nekateri se peljejo tudi za 100m, peš se redkokomu še da, večina bi jih najraje parkirala direktno pred TVjem...
Tvoji izdelki pa spet krasni.Verižica je izredno zanimiva.
Joj, Maja, ko sem videla tvojo zadnjo verižico, sem videla, koliko mi še manjka :) Bo že. Počasi, brez divjanja, a ne? :)
Lp vsem!
Ali eto nađe se vremena za stvari koje čovijek voli, koje ga ispunjavaju i čine sretnima. Baš kao i ovi tvoji prekrasni radovi koje si napravila!
Pozdrav.
Zelo lepa verižica in obe voščilnici. Lp
Čestitka je čudovita in prav tako ogrlica :-))
Kar se vožnje in hitenja tiče - žal je velikokrat tako, da enostavno moraš hitro, hitro, hitro.... in je potem toliko prijetneje in blagodejno, ko ni te potrebe. Kadar sem v taki situaciji, se pogosto spomnim na ljudi, ki sem jih imela priložnost spoznati na svojih potovanjih in na njihovo življenje daleč od nore civilizacije, kjer jim čas nič ne pomeni; ne vejo koliko so stari, kateri dan je danes, ni jim treba v službo in po popravkih ob določeni uri. to nič ne šteje, šteje samo tisti dan, tisti trenutek, ki ga živijo. In živijo brez naglice, samo od jutra do večera, od sušne do monsunske dobe, od poletja do zime, edino lunin koledar je tisti po katerem vedo, kdaj je potrebno sejati in kdaj pridelek pobrati.
sem te že pogrešala.
jaz pa sem se naučila (pred kratkim) kako si ukrasti minutko dve v tem drvenju.sicer pa ustvarjalke vemo zakaj ustvarjamo, ker se na ta način skt+rijemo od "ponorelega" sveta.
jaz pa zdaj vedno bolj razumem zakaj sem tako rada doma v Bovcu- ker je tu več miru!!!